Page 87 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 87
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 87
nih znanj posameznikov.6 A to ni več problematika in teren ekonomske
vede, temveč epistemologije in socialne filozofije.
Kakšni so osnovni postulati Hayekove epistemologije in kakšne so
njihove družbene in politične konsekvence? Osnovni aksiom te pionir-
ske neoliberalne epistemologije je, da je znanje nujno delno, nepopolno
in razpršeno. Nihče ne ve vsega, toda tudi tisto, kar vemo, je precej ubo-
go, revno in idiosinkratično. Znanje v družbi ne obstaja v koncentrirani,
enotni obliki in je (precej neenakomerno) razpršeno (Hayek, 1948a: 77).
Hayek ne pojasni, ali je to zgolj specifičnost sodobnih družb, ki ima svo-
jo zgodovino, ali »naravno stanje« ali celo del »človeške narave« – tako
preprosto je. Takšna zastavitev razpršenosti in fragmentiranosti družbe-
nega ter nepopolnosti in ubogosti individualnega znanja kot ontološke-
ga a priori7 s seboj nosi nekaj pomembnih družbeno-političnih implika-
cij. Prvič, centralno planiranje ni mogoče. Drugič, da družba kljub onto-
loški razpršenosti in idiosinkratičnosti znanja ne bi razpadla na kaotič-
no in potencialno antagonistično vsoto avtističnih psihotikov, je potreb-
na objektivna družbena institucija, ki je sposobna integrirati in koordi-
nirati razpršena in nepopolna znanja, kar je lahko le prosti trg. Trg in sis-
tem cen za Hayeka nista produkta zavestnih človeških naporov, temveč
organski instituciji, ki sta nastali spontano, kot nenačrtovana stranska
produkta vzajemnega učinkovanja družbenega delovanja posameznikov
skozi čas. Tretjič, vsak poskus vedeti več kot le majhen in relativno nepo-
memben fragment celote znanja je znak nevarnega intelektualnega na-
puha in neutemeljene prometejske predrznosti – to je dopuščeno le iz-
branim neoliberalnim razumnikom, ki imajo edini privilegij izrekati ce-
lostne sodbe o znanju, družbi, zgodovini, življenju, vesolju in sploh vsem
(Arnsperger, 2007). Četrtič, vsak poskus zavestno in racionalno upra-
vljati z družbo, tj. nadomestiti nadvlado objektivnih tržnih sil nad člo-
veštvom s subjektivnim samoupravljanjem vodi v ekonomski kolaps in
politični totalitarizem.
Prva konsekvenca Hayekove epistemološke pozicije se v tem širšem
pogledu pokaže kot precej obstranski sprožilec precej bolj ambiciozne
razprave o družbeni in politični ureditvi nasploh. Ne gre le za central-
6 Hayekovi ideji trga je bližje Wikipedia kot katerikoli striktno ekonomski trg (Mirowski, 2009: 417–
428).
7 Varoufakis et al. (2011: 153) ta zasuk interpretirajo kot povišanje nezmožnosti marginalistične eko-
nomske teorije izračunati prave cene in količine, ki izvira iz njene inherentne teoretske šibkosti, v on-
tološko dejstvo in osnovno načelo družbene organizacije v stilu »če ne moremo vedeti mi, potem
ne more nihče, ne vlade ne računalniki«, kar je, blago rečeno, precej megalomanski način soočanja z
epistemološkimi deficiti neke teorije.
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 87
nih znanj posameznikov.6 A to ni več problematika in teren ekonomske
vede, temveč epistemologije in socialne filozofije.
Kakšni so osnovni postulati Hayekove epistemologije in kakšne so
njihove družbene in politične konsekvence? Osnovni aksiom te pionir-
ske neoliberalne epistemologije je, da je znanje nujno delno, nepopolno
in razpršeno. Nihče ne ve vsega, toda tudi tisto, kar vemo, je precej ubo-
go, revno in idiosinkratično. Znanje v družbi ne obstaja v koncentrirani,
enotni obliki in je (precej neenakomerno) razpršeno (Hayek, 1948a: 77).
Hayek ne pojasni, ali je to zgolj specifičnost sodobnih družb, ki ima svo-
jo zgodovino, ali »naravno stanje« ali celo del »človeške narave« – tako
preprosto je. Takšna zastavitev razpršenosti in fragmentiranosti družbe-
nega ter nepopolnosti in ubogosti individualnega znanja kot ontološke-
ga a priori7 s seboj nosi nekaj pomembnih družbeno-političnih implika-
cij. Prvič, centralno planiranje ni mogoče. Drugič, da družba kljub onto-
loški razpršenosti in idiosinkratičnosti znanja ne bi razpadla na kaotič-
no in potencialno antagonistično vsoto avtističnih psihotikov, je potreb-
na objektivna družbena institucija, ki je sposobna integrirati in koordi-
nirati razpršena in nepopolna znanja, kar je lahko le prosti trg. Trg in sis-
tem cen za Hayeka nista produkta zavestnih človeških naporov, temveč
organski instituciji, ki sta nastali spontano, kot nenačrtovana stranska
produkta vzajemnega učinkovanja družbenega delovanja posameznikov
skozi čas. Tretjič, vsak poskus vedeti več kot le majhen in relativno nepo-
memben fragment celote znanja je znak nevarnega intelektualnega na-
puha in neutemeljene prometejske predrznosti – to je dopuščeno le iz-
branim neoliberalnim razumnikom, ki imajo edini privilegij izrekati ce-
lostne sodbe o znanju, družbi, zgodovini, življenju, vesolju in sploh vsem
(Arnsperger, 2007). Četrtič, vsak poskus zavestno in racionalno upra-
vljati z družbo, tj. nadomestiti nadvlado objektivnih tržnih sil nad člo-
veštvom s subjektivnim samoupravljanjem vodi v ekonomski kolaps in
politični totalitarizem.
Prva konsekvenca Hayekove epistemološke pozicije se v tem širšem
pogledu pokaže kot precej obstranski sprožilec precej bolj ambiciozne
razprave o družbeni in politični ureditvi nasploh. Ne gre le za central-
6 Hayekovi ideji trga je bližje Wikipedia kot katerikoli striktno ekonomski trg (Mirowski, 2009: 417–
428).
7 Varoufakis et al. (2011: 153) ta zasuk interpretirajo kot povišanje nezmožnosti marginalistične eko-
nomske teorije izračunati prave cene in količine, ki izvira iz njene inherentne teoretske šibkosti, v on-
tološko dejstvo in osnovno načelo družbene organizacije v stilu »če ne moremo vedeti mi, potem
ne more nihče, ne vlade ne računalniki«, kar je, blago rečeno, precej megalomanski način soočanja z
epistemološkimi deficiti neke teorije.
