Page 86 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 86
Drugo pedagoškega diskurza
Hayekov argument proti domnevni superiorni racionalnosti centralne-
ga planiranja je dvojen. Prvič, če v teoriji upoštevamo nagle in nepred-
vidljive spremembe ter izjemen tempo tehnoloških inovacij, teorija o su-
periornosti centralnega planiranja pade, saj zdrži le, če ekonomijo gleda-
mo kot časovno statično, tj. če ne upoštevamo (hitrih in nepredvidljivih)
sprememb v času, ki bi vladni agenciji za centralno planiranje predsta-
vljale neobvladljive težave, saj sodobni tempo tehnoloških inovacij zah-
teva takojšnje odzive in bi bilo za sporočanje novih informacij central-
ni avtoriteti, preverjanje teh informacij v centru, prilagajanje centralne-
ga plana novim okoliščinam ter sporočanje povratnih informacij posa-
meznim podjetjem porabljenega preveč časa, kar bi povzročilo zastoje
in motilo delovanje proizvodnje. Drugič, če ne predpostavljamo popol-
ne informiranosti vseh vpletenih v ekonomski proces, kar je neživljenj-
sko in nerealistično (a ključno tako za neoklasično teorijo kot njeno lan-
gejevsko subverzijo), in upoštevamo, da je dejanska informiranost tržnih
akterjev nepopolna, delna in subjektivna, tudi ne moremo preprosto de-
legirati vse vednosti, potrebne za učinkovitost delovanja kompleksnih
ekonomskih sistemov, na neko, četudi še tako benevolentno, centralno
avtoriteto, temveč potrebujemo družbeni mehanizem, ki bo uspel raci-
onalno in učinkovito povezati delna in nepopolna znanja tržnih akter-
jev, kar je po Hayeku (pri čemer sledi Misesovemu argumentu) lahko le
sistem cen na prostem trgu (Hayek, 1948a: 86–87). Poleg tega centralno
planiranje, ki temelji na agregatnih kategorijah in znanstveni metodo-
logiji, ne more zajeti specifičnega, umeščenega znanja trgovcev in pod-
jetnikov, ki je nujno za ažurno sprotno prilagajanje na nagle ekonomske
spremembe (Hayek, 1948a: 83–84).
Cena, ki jo plača Hayek za to kritiko Langejeve teorije centralne-
ga planiranja, je, poleg zavrnitve osnovnih postulatov neoklasične eko-
nomske teorije, s čimer si kupi doživljenjsko in tudi posmrtno izključe-
nost iz panteona velikih meščanskih ekonomistov (Fine in Milonakis,
2009: 266–267), tudi ta, da mora zapustiti sam teren ekonomske vede in
izvesti nekaj, kar bi lahko imenovali epistemološki obrat. Na neki toč-
ki v The Use of Knowledge in Society Hayek ne razpravlja več o ekonomi-
ji, temveč o epistemologiji – o tem, kaj ljudje vedo, kako vedo, da vedo, o
družbeni delitvi znanja, o načinih pridobivanja znanja ter njegovem on-
tološkem statusu. Za Hayeka trg ni več najracionalnejši alokator redkih
virov med medsebojno konkurenčnimi rabami, temveč najracionalnejši
posrednik ekonomskih informacij ter delnih, nepopolnih in subjektiv-
Hayekov argument proti domnevni superiorni racionalnosti centralne-
ga planiranja je dvojen. Prvič, če v teoriji upoštevamo nagle in nepred-
vidljive spremembe ter izjemen tempo tehnoloških inovacij, teorija o su-
periornosti centralnega planiranja pade, saj zdrži le, če ekonomijo gleda-
mo kot časovno statično, tj. če ne upoštevamo (hitrih in nepredvidljivih)
sprememb v času, ki bi vladni agenciji za centralno planiranje predsta-
vljale neobvladljive težave, saj sodobni tempo tehnoloških inovacij zah-
teva takojšnje odzive in bi bilo za sporočanje novih informacij central-
ni avtoriteti, preverjanje teh informacij v centru, prilagajanje centralne-
ga plana novim okoliščinam ter sporočanje povratnih informacij posa-
meznim podjetjem porabljenega preveč časa, kar bi povzročilo zastoje
in motilo delovanje proizvodnje. Drugič, če ne predpostavljamo popol-
ne informiranosti vseh vpletenih v ekonomski proces, kar je neživljenj-
sko in nerealistično (a ključno tako za neoklasično teorijo kot njeno lan-
gejevsko subverzijo), in upoštevamo, da je dejanska informiranost tržnih
akterjev nepopolna, delna in subjektivna, tudi ne moremo preprosto de-
legirati vse vednosti, potrebne za učinkovitost delovanja kompleksnih
ekonomskih sistemov, na neko, četudi še tako benevolentno, centralno
avtoriteto, temveč potrebujemo družbeni mehanizem, ki bo uspel raci-
onalno in učinkovito povezati delna in nepopolna znanja tržnih akter-
jev, kar je po Hayeku (pri čemer sledi Misesovemu argumentu) lahko le
sistem cen na prostem trgu (Hayek, 1948a: 86–87). Poleg tega centralno
planiranje, ki temelji na agregatnih kategorijah in znanstveni metodo-
logiji, ne more zajeti specifičnega, umeščenega znanja trgovcev in pod-
jetnikov, ki je nujno za ažurno sprotno prilagajanje na nagle ekonomske
spremembe (Hayek, 1948a: 83–84).
Cena, ki jo plača Hayek za to kritiko Langejeve teorije centralne-
ga planiranja, je, poleg zavrnitve osnovnih postulatov neoklasične eko-
nomske teorije, s čimer si kupi doživljenjsko in tudi posmrtno izključe-
nost iz panteona velikih meščanskih ekonomistov (Fine in Milonakis,
2009: 266–267), tudi ta, da mora zapustiti sam teren ekonomske vede in
izvesti nekaj, kar bi lahko imenovali epistemološki obrat. Na neki toč-
ki v The Use of Knowledge in Society Hayek ne razpravlja več o ekonomi-
ji, temveč o epistemologiji – o tem, kaj ljudje vedo, kako vedo, da vedo, o
družbeni delitvi znanja, o načinih pridobivanja znanja ter njegovem on-
tološkem statusu. Za Hayeka trg ni več najracionalnejši alokator redkih
virov med medsebojno konkurenčnimi rabami, temveč najracionalnejši
posrednik ekonomskih informacij ter delnih, nepopolnih in subjektiv-
