Page 85 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 85
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 85
orije vrednosti in t. i. marginalistična revolucija na prelomu stoletja, tj.
povsem nova teorija, kjer vrednosti ne določa več produktivno delo v
produkciji temveč subjektivni občutek mejne (marginalne, od tod naziv
marginalizem) koristnosti za potrošnika. Pravzaprav vrednost sama kot
osnovni koncept politične ekonomije v marginalizmu izgine (Varoufa-
kis et al., 2011: 120–121) in razmišljanja o vrednosti, ki izvira iz procesa
produkcije, nadomestijo razmišljanja o določanju cen na trgu, se pravi v
procesu cirkulacije. Ta neoklasična, tj. postdelovna in postprodukcijska
teorija tudi produkcijo samo pojmuje kot »črno škatlo« in jo obravnava
le kot poseben proces tržne menjave, denimo dela za mezde in podjetni-
ških investicij za donose (Fine in Milonakis, 2009: 91–118).
V polemiki o socialističnem računu Lange neoklasični teoriji nare-
di to, kar je Marx naredil klasični liberalni politični ekonomiji – z upo-
rabo njene metode in konceptov izpelje imanentno kritiko, katere rezul-
tat je nova teorija, ki, v nasprotju z nameni in motivacijo izvirne teorije
(tako kot v primeru Smitha in Ricarda, ki sta s pomočjo delovne teorije
vrednosti zagovarjala prosti trg in svobodno trgovino proti merkantiliz-
mu in rentništvu, nato pa je Marx imanentno kritiko teh teorij uporabil
za zagovor socializma), dokazuje superiornost socialističnega centralne-
ga planiranja nad organizacijo gospodarstva na način prostega trga. Ha-
yekov odgovor Langeju in njegovim tovarišem je bil prav tako ambicio-
zen in prelomen kot odgovor marginalistov na marksizem, le da ni spro-
žil nove teoretske revolucije – čeprav so njegove politične in socialne ide-
je še vedno zelo vplivne, ima v uradni ekonomski vedi Hayek, tako kot
Marx, danes status marginalne kuriozitete.
Razlog, zakaj danes o Hayeku kljub njegovi strastni privrženo-
sti prostemu trgu in kapitalizmu akademski ekonomisti govorijo le pri
predmetu Heterodoksne teorije, je, da je bil, da bi odločil razpravo o so-
cialističnem računu in Langeju spodnesel tla pod nogami, pripravljen
zavreči osnovne koncepte in metode neoklasične teorije (razen subjek-
tivne teorije vrednosti). Hayekov slavni spis The Use of Knowledge in So-
ciety (Hayek, 1948a) je prav toliko polemika proti nekaterim bolečim
mestom in najšibkejšim točkam neoklasične teorije, kot je kritika soci-
alističnih idej o centralnem planiranju. Najtežjih besed sta deležni poj-
movanje ekonomije kot brezčasnega ravnovesja (kjer se ne upošteva tem-
poralne dinamike kompleksnih sodobnih gospodarstev) in predstava o
popolni informiranosti tržnih akterjev. Hayek poskuša Langeja rušiti
ravno tam, kjer je ta najbolj blizu neoklasični ekonomiki, ter s tem ubi-
ti dve muhi na en mah.
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 85
orije vrednosti in t. i. marginalistična revolucija na prelomu stoletja, tj.
povsem nova teorija, kjer vrednosti ne določa več produktivno delo v
produkciji temveč subjektivni občutek mejne (marginalne, od tod naziv
marginalizem) koristnosti za potrošnika. Pravzaprav vrednost sama kot
osnovni koncept politične ekonomije v marginalizmu izgine (Varoufa-
kis et al., 2011: 120–121) in razmišljanja o vrednosti, ki izvira iz procesa
produkcije, nadomestijo razmišljanja o določanju cen na trgu, se pravi v
procesu cirkulacije. Ta neoklasična, tj. postdelovna in postprodukcijska
teorija tudi produkcijo samo pojmuje kot »črno škatlo« in jo obravnava
le kot poseben proces tržne menjave, denimo dela za mezde in podjetni-
ških investicij za donose (Fine in Milonakis, 2009: 91–118).
V polemiki o socialističnem računu Lange neoklasični teoriji nare-
di to, kar je Marx naredil klasični liberalni politični ekonomiji – z upo-
rabo njene metode in konceptov izpelje imanentno kritiko, katere rezul-
tat je nova teorija, ki, v nasprotju z nameni in motivacijo izvirne teorije
(tako kot v primeru Smitha in Ricarda, ki sta s pomočjo delovne teorije
vrednosti zagovarjala prosti trg in svobodno trgovino proti merkantiliz-
mu in rentništvu, nato pa je Marx imanentno kritiko teh teorij uporabil
za zagovor socializma), dokazuje superiornost socialističnega centralne-
ga planiranja nad organizacijo gospodarstva na način prostega trga. Ha-
yekov odgovor Langeju in njegovim tovarišem je bil prav tako ambicio-
zen in prelomen kot odgovor marginalistov na marksizem, le da ni spro-
žil nove teoretske revolucije – čeprav so njegove politične in socialne ide-
je še vedno zelo vplivne, ima v uradni ekonomski vedi Hayek, tako kot
Marx, danes status marginalne kuriozitete.
Razlog, zakaj danes o Hayeku kljub njegovi strastni privrženo-
sti prostemu trgu in kapitalizmu akademski ekonomisti govorijo le pri
predmetu Heterodoksne teorije, je, da je bil, da bi odločil razpravo o so-
cialističnem računu in Langeju spodnesel tla pod nogami, pripravljen
zavreči osnovne koncepte in metode neoklasične teorije (razen subjek-
tivne teorije vrednosti). Hayekov slavni spis The Use of Knowledge in So-
ciety (Hayek, 1948a) je prav toliko polemika proti nekaterim bolečim
mestom in najšibkejšim točkam neoklasične teorije, kot je kritika soci-
alističnih idej o centralnem planiranju. Najtežjih besed sta deležni poj-
movanje ekonomije kot brezčasnega ravnovesja (kjer se ne upošteva tem-
poralne dinamike kompleksnih sodobnih gospodarstev) in predstava o
popolni informiranosti tržnih akterjev. Hayek poskuša Langeja rušiti
ravno tam, kjer je ta najbolj blizu neoklasični ekonomiki, ter s tem ubi-
ti dve muhi na en mah.
