Page 84 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 84
Drugo pedagoškega diskurza
jevalo kot elitni debatni klub ter šele nato prešlo v realno (ekonomsko,
socialno in zadnje čase vse bolj tudi šolsko) politiko, zato je študij neo-
liberalnih idej hkrati tudi socialna zgodovina neoliberalizma (saj veči-
no časa neoliberalci niso počeli drugega kot kovali ideje). Obenem pa bo
moč teh idej vsem, ki vsaj malo spremljajo sodobno izobraževalno poli-
tiko, hitro postala očitna.4
Hayekov epistemološki obrat
Prispevek Friedricha von Hayeka k neoliberalni epistemologiji se
začne ob koncu polemike o socialističnem računu. Ta je potekala na Du-
naju v dvajsetih in tridesetih med socialističnimi ekonomisti, ki so bili
prej kot striktno marksisti logični pozitivisti, na eni ter zgodnjimi neoli-
beralci na drugi strani, med katerimi je bil najostrejši in najbolj izposta-
vljen ravno Hayekov mentor Ludwig von Mises (1920). Tema polemike
je bila racionalnost centralnega planiranja proti domnevni anarhičnosti
prostega trga5 in najpomembnejšemu predstavniku intelektualne levice,
madžarskemu ekonomistu Oskarju Langeju, je uspelo (vsaj v teoriji) po-
kazati, da je socialistično centralno planiranje racionalnejše in učinkovi-
tejše od prostega trga, pri čemer je uporabil neoklasično in ne marksistič-
no metodo in argumentacijo (Lange in Taylor, 1970). Takšna imanentna
kritika neoklasične ekonomske teorije je predstavljala hud udarec in iz-
ziv za meščansko ekonomsko vedo, saj se je neoklasična teorija kot taka
formirala ravno kot kritičen odziv na in prelom s klasično politično eko-
nomijo Adama Smitha in Davida Ricarda, ki je temeljila na delovni te-
oriji vrednosti. Po tej klasični teoriji vsa vrednost izvira iz procesa pro-
dukcije in jo ustvarjajo produktivni delavci, medtem ko je cena le (bolj
ali manj) natančen približek resnične, objektivne vrednosti nekega bla-
ga, ki je določena s količino vsebovanega družbeno koristnega dela, mer-
jenega v abstraktnem delovnem času.
Ni težko videti, zakaj je bila, še posebej po Marxovi imanentni kriti-
ki Smitha in Ricarda, ki je njunima teorijama dodala še tezo o presežni
vrednosti in eksploataciji, ta teorija privlačna tudi socialističnim eko-
nomistom in delavcem samim. Vednost, da vsa vrednost izhaja iz pro-
duktivnega dela, je bila vir politične samozavesti in podlaga političnim
zahtevam delavskih gibanj druge polovice devetnajstega stoletja. Teo-
retska reakcija meščanske ekonomske vede je bila opustitev delovne te-
4 Dodajmo še, da če je kritika idej nesmiselna in idealistična, potem je nesmiselen in idealističen tudi
Marxov Kapital.
5 Tu nas zanima le Hayekov prispevek, nekaj dobrih sodobnih rekapitulacij polemike o socialističnem
računu predstavljata Cockshott in Cottrell (1993) in Hull (2006).
jevalo kot elitni debatni klub ter šele nato prešlo v realno (ekonomsko,
socialno in zadnje čase vse bolj tudi šolsko) politiko, zato je študij neo-
liberalnih idej hkrati tudi socialna zgodovina neoliberalizma (saj veči-
no časa neoliberalci niso počeli drugega kot kovali ideje). Obenem pa bo
moč teh idej vsem, ki vsaj malo spremljajo sodobno izobraževalno poli-
tiko, hitro postala očitna.4
Hayekov epistemološki obrat
Prispevek Friedricha von Hayeka k neoliberalni epistemologiji se
začne ob koncu polemike o socialističnem računu. Ta je potekala na Du-
naju v dvajsetih in tridesetih med socialističnimi ekonomisti, ki so bili
prej kot striktno marksisti logični pozitivisti, na eni ter zgodnjimi neoli-
beralci na drugi strani, med katerimi je bil najostrejši in najbolj izposta-
vljen ravno Hayekov mentor Ludwig von Mises (1920). Tema polemike
je bila racionalnost centralnega planiranja proti domnevni anarhičnosti
prostega trga5 in najpomembnejšemu predstavniku intelektualne levice,
madžarskemu ekonomistu Oskarju Langeju, je uspelo (vsaj v teoriji) po-
kazati, da je socialistično centralno planiranje racionalnejše in učinkovi-
tejše od prostega trga, pri čemer je uporabil neoklasično in ne marksistič-
no metodo in argumentacijo (Lange in Taylor, 1970). Takšna imanentna
kritika neoklasične ekonomske teorije je predstavljala hud udarec in iz-
ziv za meščansko ekonomsko vedo, saj se je neoklasična teorija kot taka
formirala ravno kot kritičen odziv na in prelom s klasično politično eko-
nomijo Adama Smitha in Davida Ricarda, ki je temeljila na delovni te-
oriji vrednosti. Po tej klasični teoriji vsa vrednost izvira iz procesa pro-
dukcije in jo ustvarjajo produktivni delavci, medtem ko je cena le (bolj
ali manj) natančen približek resnične, objektivne vrednosti nekega bla-
ga, ki je določena s količino vsebovanega družbeno koristnega dela, mer-
jenega v abstraktnem delovnem času.
Ni težko videti, zakaj je bila, še posebej po Marxovi imanentni kriti-
ki Smitha in Ricarda, ki je njunima teorijama dodala še tezo o presežni
vrednosti in eksploataciji, ta teorija privlačna tudi socialističnim eko-
nomistom in delavcem samim. Vednost, da vsa vrednost izhaja iz pro-
duktivnega dela, je bila vir politične samozavesti in podlaga političnim
zahtevam delavskih gibanj druge polovice devetnajstega stoletja. Teo-
retska reakcija meščanske ekonomske vede je bila opustitev delovne te-
4 Dodajmo še, da če je kritika idej nesmiselna in idealistična, potem je nesmiselen in idealističen tudi
Marxov Kapital.
5 Tu nas zanima le Hayekov prispevek, nekaj dobrih sodobnih rekapitulacij polemike o socialističnem
računu predstavljata Cockshott in Cottrell (1993) in Hull (2006).
