Page 83 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 83
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 83
njanja države, temveč transformacijo demokratične v »odprto« družbo,
ki ji vladajo avtoritarni strokovnjaki, ter transformacijo državnih služb in
javnih institucij v podjetjem podobne organizacije, ki delujejo po načelih
transparentnosti, odgovornosti, učinkovitosti in konkurenčnosti. To ne
pomeni ne zmanjšanja obsega »države« (izkušnja univerz in drugih jav-
nih institucij po prvem valu neoliberalnih reform je ravno nasprotna, ad-
ministrativnega dela in državnega nadzora je več in sta bolj intenzivna) ne
ukinitve državne regulacije gospodarstva, le spremembo namembnosti in
poslanstva državnega delovanja kot takega in vloge države v gospodarstvu
v nasprotni smeri od klasičnih predstav o razsvetljenstvu in demokraci-
ji (Brown, 2003).
Po tem obširnem uvodnem delu, ki za razliko od klasičnih uvodov
ni napovedal ne teme besedila ne razložil njene relevantnosti ne ume-
stil teme znotraj splošne tematike tega zbornika, je morda čas, da preide-
mo k stvari sami. Kaj naj bi torej bila neoliberalna epistemologija in kaj
ima opraviti z novim pedagoškim diskurzom (in praksami)? Izhodišč-
na teza članka je, da je ravno epistemologija (veda o, kot radi rečejo ne-
oliberalci, znanju, njegovem pridobivanju, rabi in družbeni distribuciji)
eno izmed pomembnejših prizorišč preloma med klasičnim in novim li-
beralizmom in da ta prelom sam pomembno vpliva na današnje šolsko
in visokošolsko politiko (čeprav ni, vsaj v razsežnostih, ki jih nameravam
obravnavati, neposredno povezan s pedagoško vedo – a računam na to,
da bodo specifično pedagoške teme pokrili ostali prispevki). V ta namen
bomo sledili intelektualni poti nekaterih pomembnih srednjeevropskih
(večinoma avstrijskih) mislecev, (večinoma) članov društva Mont Pele-
rin, ki so pomembno vplivali na razvoj neoliberalne epistemologije in
teorije človeškega kapitala. To pomeni, da bomo pustili ob strani dru-
go pomembno skupino neoliberalnih mislecev, ameriško oziroma čika-
ško šolo (saj sta, kar se tiče teorije človeškega kapitala, Becker in Fried-
man le nekoliko bolj matematično pismeni, a drugače precej vulgarnej-
ši različici Druckerja in Machlupa) in da se ne bomo, razen kolikor bo to
nujno potrebno, ukvarjali z ekonomsko razsežnostjo neoliberalne misli.
Rekonstrukcija in kritična interpretacija intelektualne zgodovine neoli-
beralizma seveda tvega očitek idealizma pisanja zgolj zgodovine idej brez
hkratnega pisanja socialne in politične zgodovine. A ta del zgodovine
neoliberalizma je že napisan (Harvey, 2007; Plehwe et al., 2006; Saad-
-Filho in Johnston, 2005) in ga upoštevamo kot podlago specifično idej-
ne zgodovine. Dodaten razlog za odločitev za idejno zgodovino neolibe-
ralizma je, da je neoliberalno gibanje v osnovi idejno gibanje, da se je za-
čelo z Misesovimi zasebnimi seminarji na Dunaju v dvajsetih in nadal
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 83
njanja države, temveč transformacijo demokratične v »odprto« družbo,
ki ji vladajo avtoritarni strokovnjaki, ter transformacijo državnih služb in
javnih institucij v podjetjem podobne organizacije, ki delujejo po načelih
transparentnosti, odgovornosti, učinkovitosti in konkurenčnosti. To ne
pomeni ne zmanjšanja obsega »države« (izkušnja univerz in drugih jav-
nih institucij po prvem valu neoliberalnih reform je ravno nasprotna, ad-
ministrativnega dela in državnega nadzora je več in sta bolj intenzivna) ne
ukinitve državne regulacije gospodarstva, le spremembo namembnosti in
poslanstva državnega delovanja kot takega in vloge države v gospodarstvu
v nasprotni smeri od klasičnih predstav o razsvetljenstvu in demokraci-
ji (Brown, 2003).
Po tem obširnem uvodnem delu, ki za razliko od klasičnih uvodov
ni napovedal ne teme besedila ne razložil njene relevantnosti ne ume-
stil teme znotraj splošne tematike tega zbornika, je morda čas, da preide-
mo k stvari sami. Kaj naj bi torej bila neoliberalna epistemologija in kaj
ima opraviti z novim pedagoškim diskurzom (in praksami)? Izhodišč-
na teza članka je, da je ravno epistemologija (veda o, kot radi rečejo ne-
oliberalci, znanju, njegovem pridobivanju, rabi in družbeni distribuciji)
eno izmed pomembnejših prizorišč preloma med klasičnim in novim li-
beralizmom in da ta prelom sam pomembno vpliva na današnje šolsko
in visokošolsko politiko (čeprav ni, vsaj v razsežnostih, ki jih nameravam
obravnavati, neposredno povezan s pedagoško vedo – a računam na to,
da bodo specifično pedagoške teme pokrili ostali prispevki). V ta namen
bomo sledili intelektualni poti nekaterih pomembnih srednjeevropskih
(večinoma avstrijskih) mislecev, (večinoma) članov društva Mont Pele-
rin, ki so pomembno vplivali na razvoj neoliberalne epistemologije in
teorije človeškega kapitala. To pomeni, da bomo pustili ob strani dru-
go pomembno skupino neoliberalnih mislecev, ameriško oziroma čika-
ško šolo (saj sta, kar se tiče teorije človeškega kapitala, Becker in Fried-
man le nekoliko bolj matematično pismeni, a drugače precej vulgarnej-
ši različici Druckerja in Machlupa) in da se ne bomo, razen kolikor bo to
nujno potrebno, ukvarjali z ekonomsko razsežnostjo neoliberalne misli.
Rekonstrukcija in kritična interpretacija intelektualne zgodovine neoli-
beralizma seveda tvega očitek idealizma pisanja zgolj zgodovine idej brez
hkratnega pisanja socialne in politične zgodovine. A ta del zgodovine
neoliberalizma je že napisan (Harvey, 2007; Plehwe et al., 2006; Saad-
-Filho in Johnston, 2005) in ga upoštevamo kot podlago specifično idej-
ne zgodovine. Dodaten razlog za odločitev za idejno zgodovino neolibe-
ralizma je, da je neoliberalno gibanje v osnovi idejno gibanje, da se je za-
čelo z Misesovimi zasebnimi seminarji na Dunaju v dvajsetih in nadal
