Page 82 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 82
Drugo pedagoškega diskurza
devanju za avtonomijo ekonomskega polja ter za svobodo pred držav-
nimi intervencijami (pri čemer državi prepušča pristojnost za legitimno
uporabo nasilja in socialne storitve), neoliberalizem predvideva aktivno
vlogo države v gospodarstvu, le da je ta vloga odločno drugačna, če ne
nasprotna od tiste v keynesianskem ali socialističnih modelih (Plehwe,
2009: 5, 25). Država mora po neoliberalni doktrini aktivno ustvarjati in
vzdrževati stanje svobodne konkurence, investirati v nova in obetajoča
gospodarska področja, razvijati visoko tehnologijo, vlagati v človeški ka-
pital in v času krize z javnim denarjem reševati zasebni sektor. Neolibe-
ralizma ne smemo mešati s spontanim antietatizmom, ki izvira iz resen-
timenta nesposobnih malih podjetnikov, ki bi, če bi bili davki nekoliko
nižji in državna administracija nekoliko preprostejša, v domišljiji vsi že
načelovali globalnim poslovnim imperijem. Ni naključje in tudi ne pro-
tislovje, da je neoliberalizem (avtoritarna in centralizirana) državna po-
litika, ki jo izvajajo ne svobodni podjetniški duhovi, temveč predsedni-
ki vlad, ministri in državni sekretarji. Neoliberalizem ni antidržaven,
temveč antidemokratičen – »/.../ ključno vodilo neoliberalizma je, da je
močna država potrebna zato, da nevtralizira /.../ patologije demokraci-
je« (Mirowski, 2009: 443) –, saj države ne vidi (kar izvira iz specifične-
ga razumevanja razsvetljenstva, h kateremu se še vrnemo) kot institucio-
nalno utelešenje obče volje ali volje ljudstva, temveč kot sredstvo izvaja-
nja tistega, kar Evropska komisija imenuje »globinske strukturne refor-
me«, ki naj bi stabilizirale evropske družbe po »šok terapiji« varčeval-
nih ukrepov (Gavin Marshall, 2012).
Značilen primer je že omenjeni vojaški udar v Čilu, kjer je bila avto-
ritarna militaristična vlada ravno pogoj za nemoteno ekonomsko in soci-
alno eksperimentiranje,3 a da se izognemo kritiki, da je to stvar preteklo-
sti, lahko navedemo tudi oktroirani »tehnični« vladi v Italiji in Grčiji (ali
pa način institucionalne organizacije Evropske unije kot tak, kjer ključne
institucije, kot sta denimo Evropska komisija ali Evropska centralna ban-
ka, niso podvržene demokratičnemu nadzoru in njihovi člani niso volje-
ni) ali pa značilen neoliberalni prezir do sindikatov in institucije socialne-
ga dialoga ter množičnih protestov proti varčevalnim ukrepom. Osnov-
no protislovje se v neoliberalizmu ne nahaja na relaciji trg – država (kar je
problematika klasičnega liberalizma in keynesianizma), temveč na relaci-
ji, nekoliko poetično rečeno, avtoritarni podjetniški duh – demokracija.
Globinske reforme, o katerih govori Evropska komisija, ne pomenijo uki-
3 Cf. Hayekov komentar Čila in njegovo razmišljanje o demokraciji, avtoritarizmu, totalitarizmu in li-
beralizmu v Mirowski (2009: 443).
devanju za avtonomijo ekonomskega polja ter za svobodo pred držav-
nimi intervencijami (pri čemer državi prepušča pristojnost za legitimno
uporabo nasilja in socialne storitve), neoliberalizem predvideva aktivno
vlogo države v gospodarstvu, le da je ta vloga odločno drugačna, če ne
nasprotna od tiste v keynesianskem ali socialističnih modelih (Plehwe,
2009: 5, 25). Država mora po neoliberalni doktrini aktivno ustvarjati in
vzdrževati stanje svobodne konkurence, investirati v nova in obetajoča
gospodarska področja, razvijati visoko tehnologijo, vlagati v človeški ka-
pital in v času krize z javnim denarjem reševati zasebni sektor. Neolibe-
ralizma ne smemo mešati s spontanim antietatizmom, ki izvira iz resen-
timenta nesposobnih malih podjetnikov, ki bi, če bi bili davki nekoliko
nižji in državna administracija nekoliko preprostejša, v domišljiji vsi že
načelovali globalnim poslovnim imperijem. Ni naključje in tudi ne pro-
tislovje, da je neoliberalizem (avtoritarna in centralizirana) državna po-
litika, ki jo izvajajo ne svobodni podjetniški duhovi, temveč predsedni-
ki vlad, ministri in državni sekretarji. Neoliberalizem ni antidržaven,
temveč antidemokratičen – »/.../ ključno vodilo neoliberalizma je, da je
močna država potrebna zato, da nevtralizira /.../ patologije demokraci-
je« (Mirowski, 2009: 443) –, saj države ne vidi (kar izvira iz specifične-
ga razumevanja razsvetljenstva, h kateremu se še vrnemo) kot institucio-
nalno utelešenje obče volje ali volje ljudstva, temveč kot sredstvo izvaja-
nja tistega, kar Evropska komisija imenuje »globinske strukturne refor-
me«, ki naj bi stabilizirale evropske družbe po »šok terapiji« varčeval-
nih ukrepov (Gavin Marshall, 2012).
Značilen primer je že omenjeni vojaški udar v Čilu, kjer je bila avto-
ritarna militaristična vlada ravno pogoj za nemoteno ekonomsko in soci-
alno eksperimentiranje,3 a da se izognemo kritiki, da je to stvar preteklo-
sti, lahko navedemo tudi oktroirani »tehnični« vladi v Italiji in Grčiji (ali
pa način institucionalne organizacije Evropske unije kot tak, kjer ključne
institucije, kot sta denimo Evropska komisija ali Evropska centralna ban-
ka, niso podvržene demokratičnemu nadzoru in njihovi člani niso volje-
ni) ali pa značilen neoliberalni prezir do sindikatov in institucije socialne-
ga dialoga ter množičnih protestov proti varčevalnim ukrepom. Osnov-
no protislovje se v neoliberalizmu ne nahaja na relaciji trg – država (kar je
problematika klasičnega liberalizma in keynesianizma), temveč na relaci-
ji, nekoliko poetično rečeno, avtoritarni podjetniški duh – demokracija.
Globinske reforme, o katerih govori Evropska komisija, ne pomenijo uki-
3 Cf. Hayekov komentar Čila in njegovo razmišljanje o demokraciji, avtoritarizmu, totalitarizmu in li-
beralizmu v Mirowski (2009: 443).
