Page 81 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 81
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 81
ne vedo, a to delajo«). Ena izmed najopaznejših značilnosti delovanja
neoliberalnega gibanja, ki izvira iz desetletij teoretske in politične ob-
skurnosti in zasmehovanosti (če kot inavguracijski moment gibanja vza-
memo znameniti Kolokvij Walterja Lippmana leta 1938 v Parizu in kot
začetek njegovega javnega »izhoda iz omare« sodelovanje pri ekonom-
ski in socialni rekonstrukciji Čila po državnem udaru leta 1973 – vmes
neoliberalizem ne v uradni ekonomski vedi ne v svetovni politiki ni bil,
blago rečeno, najbolj priljubljen), je, da svoje doktrine in politične pre-
dloge ponuja kot politično nevtralne, zgolj tehnične rešitve realnih pro-
blemov (kot so proračunska neuravnoteženost, inflacija, zastoj rasti, rast
nezaposlenosti, kreditni krč ali pomanjkanje investicij). Za sprejem teh
rešitev ni potrebno politično pripadati tej ali oni opciji, prebrati kanon-
skih besedil ali se držati določenih etičnih ali političnih načel.
Z drugimi besedami, neoliberalec si, ko izvajaš varčevalne ukrepe,
ne glede na to, ali si po kulturnih preferencah liberalen ali konservati-
ven, ne glede na to, ali si veren ali ateist, ne glede na to, kaj bereš in ka-
teri stranki pripadaš. Dovolj je, da verjameš v vrednoti osebne svobode
(oziroma v njeno neoliberalno verzijo kot »opolnomočenje«) in odpr-
te (»samoregulirajoče se«) družbe in, za intelektualno bolj sofisticira-
ne, da se (kot stori tudi Šušteršič v omenjenem intervjuju) medlo skli-
cuješ na ideje škotskega (za razliko od francoskega ali nemškega) razsve-
tljenstva. Medlo zato, ker bi resno neo-smithovstsvo ali neo-ricardijan-
stvo pomenilo tudi priznavanje delovne teorije vrednosti in obstoja vsaj
neskladja med interesi dela in kapitala, če že ne razrednega boja, med-
tem ko je ravno prelom z delovno teorijo vrednosti (in zanikanje obstoja
vrednosti kot take) ena izmed ključih teoretskih inovacij, ki neoliberali-
zem na teoretski ravni ločuje od klasične liberalne politične ekonomije
(Varoufakis et al., 2011: 120–121). Drugi dve prelomni teoretski inovaci-
ji neoliberalizma sta, kot v svoji izjemni analizi pokaže Foucault, premik
od tržne transakcije (kot vodilnega načela družbene organizacije) h kon-
kurenci (kar implicira tudi razvoj nove pravne teorije in koncepta prav-
ne države) in opustitev koncepta delovne sile oziroma dela kot takega ter
njegova nadomestitev s konceptom človeškega kapitala (Foucault, 2008).
Če nam primer Šušteršič (z nekaj tendencioznega branja) razkrije
strategije odnosov z javnostjo in teoretske inovacije, ki definirajo neoli-
beralizem, nam primer Rončević pokaže politično razsežnost neolibe-
ralizma. Pri neoliberalizmu ne gre, kot nekatere naivne kritike zmotno
predpostavljajo, za sovraštvo do države ali tržni fundamentalizem, tem-
več za redefinicijo vloge države ter razmerja med državo in gospodar-
stvom. Če klasični liberalizem temelji na načelu laissez-faire, na priza-
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 81
ne vedo, a to delajo«). Ena izmed najopaznejših značilnosti delovanja
neoliberalnega gibanja, ki izvira iz desetletij teoretske in politične ob-
skurnosti in zasmehovanosti (če kot inavguracijski moment gibanja vza-
memo znameniti Kolokvij Walterja Lippmana leta 1938 v Parizu in kot
začetek njegovega javnega »izhoda iz omare« sodelovanje pri ekonom-
ski in socialni rekonstrukciji Čila po državnem udaru leta 1973 – vmes
neoliberalizem ne v uradni ekonomski vedi ne v svetovni politiki ni bil,
blago rečeno, najbolj priljubljen), je, da svoje doktrine in politične pre-
dloge ponuja kot politično nevtralne, zgolj tehnične rešitve realnih pro-
blemov (kot so proračunska neuravnoteženost, inflacija, zastoj rasti, rast
nezaposlenosti, kreditni krč ali pomanjkanje investicij). Za sprejem teh
rešitev ni potrebno politično pripadati tej ali oni opciji, prebrati kanon-
skih besedil ali se držati določenih etičnih ali političnih načel.
Z drugimi besedami, neoliberalec si, ko izvajaš varčevalne ukrepe,
ne glede na to, ali si po kulturnih preferencah liberalen ali konservati-
ven, ne glede na to, ali si veren ali ateist, ne glede na to, kaj bereš in ka-
teri stranki pripadaš. Dovolj je, da verjameš v vrednoti osebne svobode
(oziroma v njeno neoliberalno verzijo kot »opolnomočenje«) in odpr-
te (»samoregulirajoče se«) družbe in, za intelektualno bolj sofisticira-
ne, da se (kot stori tudi Šušteršič v omenjenem intervjuju) medlo skli-
cuješ na ideje škotskega (za razliko od francoskega ali nemškega) razsve-
tljenstva. Medlo zato, ker bi resno neo-smithovstsvo ali neo-ricardijan-
stvo pomenilo tudi priznavanje delovne teorije vrednosti in obstoja vsaj
neskladja med interesi dela in kapitala, če že ne razrednega boja, med-
tem ko je ravno prelom z delovno teorijo vrednosti (in zanikanje obstoja
vrednosti kot take) ena izmed ključih teoretskih inovacij, ki neoliberali-
zem na teoretski ravni ločuje od klasične liberalne politične ekonomije
(Varoufakis et al., 2011: 120–121). Drugi dve prelomni teoretski inovaci-
ji neoliberalizma sta, kot v svoji izjemni analizi pokaže Foucault, premik
od tržne transakcije (kot vodilnega načela družbene organizacije) h kon-
kurenci (kar implicira tudi razvoj nove pravne teorije in koncepta prav-
ne države) in opustitev koncepta delovne sile oziroma dela kot takega ter
njegova nadomestitev s konceptom človeškega kapitala (Foucault, 2008).
Če nam primer Šušteršič (z nekaj tendencioznega branja) razkrije
strategije odnosov z javnostjo in teoretske inovacije, ki definirajo neoli-
beralizem, nam primer Rončević pokaže politično razsežnost neolibe-
ralizma. Pri neoliberalizmu ne gre, kot nekatere naivne kritike zmotno
predpostavljajo, za sovraštvo do države ali tržni fundamentalizem, tem-
več za redefinicijo vloge države ter razmerja med državo in gospodar-
stvom. Če klasični liberalizem temelji na načelu laissez-faire, na priza-
