Page 80 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 80
Drugo pedagoškega diskurza
našala naj bi se na politike Thatcherjeve in Reagana izpred tridesetih let,
ki so preživete in danes niso več aktualne, ter z današnjo realnostjo ter
politiko nimajo veliko povezave. Drugi primer: Borut Rončević, bivši
vodja Direktorata za visoko šolstvo in znanost ter zagovornik podjetni-
ške etike, je s podporo Žige Turka, bivšega ministra za šolstvo, znanost,
šport in kulturo ter strastnega bralca Ayn Rand, ustanavljal novo uni-
verzo, pri čemer ni videl nobenega protislovja med milijonskimi držav-
nimi subvencijami in razvojem podjetniške kulture v visokem šolstvu
(Mekina, 2012).
Distanciranje od oznake neoliberalizem, ki ga demonstrira Šušter-
šič (čeprav drugače in povsem upravičeno skupaj s Turkom veljata za naj-
bolj neoliberalna predstavnika prejšnje vlade), ni le politično oportuna
poteza (saj socialna in ekonomska politika Reagana in Thatcherjeve da-
nes velja za zgrešeno), temveč del širše strategije mednarodnega neolibe-
ralnega »gibanja«, ki že od petdesetih let 20. stoletja samega sebe več
ne imenuje neoliberalno (Mirowski, 2009: 427). Če so bili začetni na-
pori neoliberalnega intelektualnega gibanja (miselnega kolektiva oziro-
ma epistemične skupnosti) v tridesetih usmerjeni predvsem v distanci-
ranje od klasičnega liberalizma (kar je bilo zgodovinsko pogojeno z ne-
močjo in zlomom klasičnih liberalnih teorij in politik ob veliki depresi-
ji, vzponom fašizma v Evropi, prevlado keynesianstva v uradni ekonom-
ski vedi ter navdušenjem delavstva in meščanske inteligence nad socia-
listično alternativo), je bil po drugi svetovni vojni, ko je bil fašizem po-
ražen in v zgodovinski situaciji hladne vojne, v novoustanovljenem dru-
štvu Mont Pelerin (1947), ki združuje vodilne razumnike neoliberaliz-
ma, v ospredju boj proti keynesianstvu in specifični obliki državne regu-
lacije in redistribucije, katere institucionalna forma je bila klasična soci-
alna država. Čeprav je gibanje (tako ga imenujemo zaradi ohlapnih or-
ganizacijskih načel in civilnodružbenega značaja) tudi po drugi svetovni
vojni ohranilo idejne in politične prelome s klasičnim liberalizmom (na-
šteli jih bomo nekoliko kasneje), iz katerih je izšlo, jih je prenehalo jav-
no poudarjati. Nova javna podoba neoliberalizma tako ni bila več tako
eksplicitno politična in polemična kot v začetnem obdobju in gibanje se
je začelo predstavljati kot združenje dobromislečih promotorjev vrednot
Adama Smitha, osebne svobode, odprte družbe, gospodarskega razvoja
in enakih možnosti.
S tem ne impliciramo podtalne ali zakulisne zarote – Šušteršič go-
tovo ni iz tega ali onega »centra moči« dobil navodil, naj se javno ne de-
klarira kot neoliberalec. Njegovo nerodno izmikanje ob neposrednem
vprašanju je prej simptomatično za delovanje ideologije kot take (»tega
našala naj bi se na politike Thatcherjeve in Reagana izpred tridesetih let,
ki so preživete in danes niso več aktualne, ter z današnjo realnostjo ter
politiko nimajo veliko povezave. Drugi primer: Borut Rončević, bivši
vodja Direktorata za visoko šolstvo in znanost ter zagovornik podjetni-
ške etike, je s podporo Žige Turka, bivšega ministra za šolstvo, znanost,
šport in kulturo ter strastnega bralca Ayn Rand, ustanavljal novo uni-
verzo, pri čemer ni videl nobenega protislovja med milijonskimi držav-
nimi subvencijami in razvojem podjetniške kulture v visokem šolstvu
(Mekina, 2012).
Distanciranje od oznake neoliberalizem, ki ga demonstrira Šušter-
šič (čeprav drugače in povsem upravičeno skupaj s Turkom veljata za naj-
bolj neoliberalna predstavnika prejšnje vlade), ni le politično oportuna
poteza (saj socialna in ekonomska politika Reagana in Thatcherjeve da-
nes velja za zgrešeno), temveč del širše strategije mednarodnega neolibe-
ralnega »gibanja«, ki že od petdesetih let 20. stoletja samega sebe več
ne imenuje neoliberalno (Mirowski, 2009: 427). Če so bili začetni na-
pori neoliberalnega intelektualnega gibanja (miselnega kolektiva oziro-
ma epistemične skupnosti) v tridesetih usmerjeni predvsem v distanci-
ranje od klasičnega liberalizma (kar je bilo zgodovinsko pogojeno z ne-
močjo in zlomom klasičnih liberalnih teorij in politik ob veliki depresi-
ji, vzponom fašizma v Evropi, prevlado keynesianstva v uradni ekonom-
ski vedi ter navdušenjem delavstva in meščanske inteligence nad socia-
listično alternativo), je bil po drugi svetovni vojni, ko je bil fašizem po-
ražen in v zgodovinski situaciji hladne vojne, v novoustanovljenem dru-
štvu Mont Pelerin (1947), ki združuje vodilne razumnike neoliberaliz-
ma, v ospredju boj proti keynesianstvu in specifični obliki državne regu-
lacije in redistribucije, katere institucionalna forma je bila klasična soci-
alna država. Čeprav je gibanje (tako ga imenujemo zaradi ohlapnih or-
ganizacijskih načel in civilnodružbenega značaja) tudi po drugi svetovni
vojni ohranilo idejne in politične prelome s klasičnim liberalizmom (na-
šteli jih bomo nekoliko kasneje), iz katerih je izšlo, jih je prenehalo jav-
no poudarjati. Nova javna podoba neoliberalizma tako ni bila več tako
eksplicitno politična in polemična kot v začetnem obdobju in gibanje se
je začelo predstavljati kot združenje dobromislečih promotorjev vrednot
Adama Smitha, osebne svobode, odprte družbe, gospodarskega razvoja
in enakih možnosti.
S tem ne impliciramo podtalne ali zakulisne zarote – Šušteršič go-
tovo ni iz tega ali onega »centra moči« dobil navodil, naj se javno ne de-
klarira kot neoliberalec. Njegovo nerodno izmikanje ob neposrednem
vprašanju je prej simptomatično za delovanje ideologije kot take (»tega
