Page 79 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 79
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 79
lista (ki ceni trdo delo ter vlaga v inovacije in znanje) nastopi kot moral-
no čista protiutež pokvarjenemu in parazitskemu finančniku.2 Ali pa se,
na enak način, liberalizaciji upira z zagovorom preudarne državne regu-
lacije (brez problematizacije in kritike osnovnih strukturnih protislovij
kapitalizma, ki naj bi jih država v svoji neskončni modrosti nekako znala
ukrotiti ali vsaj brzdati), kar pomeni, da mesto »radikalne« kritike ka-
pitalizma danes zaseda tisto, kar bi pol stoletja nazaj, v času državno re-
guliranega kapitalizma, veljalo za politični konformizem. Resnost situa-
cije (intenziven napad na družbeno reprodukcijo skozi varčevalne ukre-
pe) pri tem deluje kot alibi za »odgovornost« pri iskanju alternativ in
nezmožnost ali nepripravljenost na radikalnejšo kritiko (Teorija iz te-
retane, 2012).
Kot da notranje težave in (značilna) razklanost na levici ne bi bile
dovolj, tudi desnica (ekonomska desnica – to poudarjamo, ker neolibe-
ralno ekonomsko in socialno politiko pogosto izvajajo tudi stranke in
posamezni politiki, ki se deklarirajo kot leve/i in ki imajo levičarske po-
glede na kulturna vprašanja) ne sodeluje ravno zgledno. Za razliko od
nekdanjih marksističnih inštitutov in šolskih predmetov, ki so vključe-
vali temelje marksizma, danes nikjer, niti na še tako z gospodarstvom
povezanih in odličnih zasebnih univerzah, ne najdemo predmeta z na-
slovom osnove neoliberalizma ali neoliberalna ekonomika ali politična
misel neoliberalizma. Politiki, ki izvajajo tisto, kar naj bi bile neoliberal-
ne politike, odločno zavračajo to oznako. Nihče med politiki ali ekono-
misti se ne definira kot neoliberalec, deloma zaradi negativnih politič-
nih konotacij te oznake, deloma pa tudi zato, ker se je težko identificira-
ti z nečim, kar nima konsistentne idejne podlage, kanonskih besedil, ja-
sno artikuliranih osnovnih načel itn.
A vseeno nekaj takega kot neoliberalizem obstaja – današnji kapita-
lizem ni preprosta ponovitev kapitalizma iz 19. stoletja po vmesnem hi-
bridnem socialdemokratskem obdobju; za ponazoritev razlike med tem,
kar politiki, ko izvajajo neoliberalno politiko, dejansko delajo in med
tem, kar mislijo, da delajo, ter za približanje jasnejši definiciji neolibera-
lizma kot družbeno-zgodovinskega procesa in ideološke doktrine lahko
uporabimo dva aktualna lokalna primera. V nedavnem intervjuju je eko-
nomist in bivši finančni minister Janez Šušteršič na vprašanje, kako je
lahko iz mladostnega upornika danes postal neoliberalec, odgovoril, da
ni neoliberalec in da je sama oznaka nesmiselna (Šušteršič, 2012) – na-
2 Politično regresivne in potencialno fašistične implikacije takšne družbene »kritike« so, upam, očit
ne.
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 79
lista (ki ceni trdo delo ter vlaga v inovacije in znanje) nastopi kot moral-
no čista protiutež pokvarjenemu in parazitskemu finančniku.2 Ali pa se,
na enak način, liberalizaciji upira z zagovorom preudarne državne regu-
lacije (brez problematizacije in kritike osnovnih strukturnih protislovij
kapitalizma, ki naj bi jih država v svoji neskončni modrosti nekako znala
ukrotiti ali vsaj brzdati), kar pomeni, da mesto »radikalne« kritike ka-
pitalizma danes zaseda tisto, kar bi pol stoletja nazaj, v času državno re-
guliranega kapitalizma, veljalo za politični konformizem. Resnost situa-
cije (intenziven napad na družbeno reprodukcijo skozi varčevalne ukre-
pe) pri tem deluje kot alibi za »odgovornost« pri iskanju alternativ in
nezmožnost ali nepripravljenost na radikalnejšo kritiko (Teorija iz te-
retane, 2012).
Kot da notranje težave in (značilna) razklanost na levici ne bi bile
dovolj, tudi desnica (ekonomska desnica – to poudarjamo, ker neolibe-
ralno ekonomsko in socialno politiko pogosto izvajajo tudi stranke in
posamezni politiki, ki se deklarirajo kot leve/i in ki imajo levičarske po-
glede na kulturna vprašanja) ne sodeluje ravno zgledno. Za razliko od
nekdanjih marksističnih inštitutov in šolskih predmetov, ki so vključe-
vali temelje marksizma, danes nikjer, niti na še tako z gospodarstvom
povezanih in odličnih zasebnih univerzah, ne najdemo predmeta z na-
slovom osnove neoliberalizma ali neoliberalna ekonomika ali politična
misel neoliberalizma. Politiki, ki izvajajo tisto, kar naj bi bile neoliberal-
ne politike, odločno zavračajo to oznako. Nihče med politiki ali ekono-
misti se ne definira kot neoliberalec, deloma zaradi negativnih politič-
nih konotacij te oznake, deloma pa tudi zato, ker se je težko identificira-
ti z nečim, kar nima konsistentne idejne podlage, kanonskih besedil, ja-
sno artikuliranih osnovnih načel itn.
A vseeno nekaj takega kot neoliberalizem obstaja – današnji kapita-
lizem ni preprosta ponovitev kapitalizma iz 19. stoletja po vmesnem hi-
bridnem socialdemokratskem obdobju; za ponazoritev razlike med tem,
kar politiki, ko izvajajo neoliberalno politiko, dejansko delajo in med
tem, kar mislijo, da delajo, ter za približanje jasnejši definiciji neolibera-
lizma kot družbeno-zgodovinskega procesa in ideološke doktrine lahko
uporabimo dva aktualna lokalna primera. V nedavnem intervjuju je eko-
nomist in bivši finančni minister Janez Šušteršič na vprašanje, kako je
lahko iz mladostnega upornika danes postal neoliberalec, odgovoril, da
ni neoliberalec in da je sama oznaka nesmiselna (Šušteršič, 2012) – na-
2 Politično regresivne in potencialno fašistične implikacije takšne družbene »kritike« so, upam, očit
ne.
