Page 78 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 78
Drugo pedagoškega diskurza
O čem govorimo, ko govorimo o neoliberalizmu?
Zdi se, da je bil preboj pojma neoliberalizem v splošni javni dis-
kurz za levico pirova zmaga. Levici je s tem uspelo pokazati na
nove politične in ekonomske trende, ki so po zlomu keynesian-
skega modela kapitalizma v sedemdesetih in kriznih osemdesetih prine-
sli kratko kapitalistično renesanso v devetdesetih (obdobje »nove eko-
nomije«) in nato novo desetletje kriz, ter po zlomu realno obstoječih
alternativ kapitalizmu vsaj malo zamajati splošni ideološki konsenz o
tem, da ni alternative. A hkrati je pojem, vsaj v danes splošno razširjeni
različici, nejasen in notranje nekonsistenten.
Če gre le, kot meni Harvey (2007), za obnovo razredne moči ka-
pitalističnega razreda in ponovno zvišanje profitnih mer, zakaj potem
govoriti o nečem neo- in ne preprosto o kapitalizmu kot takem, ki se
mu je uspelo (delno in morda začasno) osvoboditi realsocialističnih in
socialdemokratskih spon (Glyn, 2006)? Če gre le za liberalizacijo tr-
gov in poslovanja in omejevanje državnega poseganja v gospodarstvo,
v čem je potem ključna razlika med klasičnim in novim liberalizmom?
Če gre za spremembo v načinu notranje organizacije industrijske proi-
zvodnje (globalizacija produkcije, outsourcing, mrežni modeli poslova-
nja, just-in-time in zero-stock distribucija), ali ni potem ustreznejši po-
jem postfordizem?1 In, nazadnje, če gre za povečanje obsega in relativ-
ne moči finančnega glede na industrijski sektor, ali ni ustrezneje govo-
riti o financializaciji (Epstein, 2006)? Nobena izmed navedenih defini-
cij neoliberalizma ne vsebuje preloma, ki naj bi upravičil predpono neo-
– če govorimo le o vzponu finančnih trgov, globalni integraciji proizvo-
dnih mrež, umiku nacionalne države ali večanju moči kapitalistov v ra-
zrednem boju, s tem opisujemo zgolj kvantitativno spremembo, intenzi-
fikacijo nekaterih trendov, ki so v kapitalizmu prisotni že skozi celotno
zgodovino sodobnega produkcijskega načina, medtem ko bi morali, če
želimo pokazati, da je današnji kapitalizem nekaj zgodovinsko novega,
določiti in opisati moment kvalitativne spremembe, preloma.
Dodatna težava oziroma poglavitni razlog, da je zmaga levice, ko ji
uspe v množične medije in aktualne družbeno kritične razprave lansira-
ti pojem neoliberalizma, pirova, je, da se kot alternativo denimo divjanju
finančnih trgov lahko postavi »dobri« kapitalizem, ki temelji na inve-
stiranju v pravo, »realno« produkcijo namesto v finančno hazarderstvo,
ko v perverznem moralnem obratu lik klasičnega industrijskega kapita-
1 Za kritiko koncepta postfordizma cf. Ruigrok in Tulder (1995), za morda najboljšo marksistično sin-
tezo problematike pa Smith (2000).
O čem govorimo, ko govorimo o neoliberalizmu?
Zdi se, da je bil preboj pojma neoliberalizem v splošni javni dis-
kurz za levico pirova zmaga. Levici je s tem uspelo pokazati na
nove politične in ekonomske trende, ki so po zlomu keynesian-
skega modela kapitalizma v sedemdesetih in kriznih osemdesetih prine-
sli kratko kapitalistično renesanso v devetdesetih (obdobje »nove eko-
nomije«) in nato novo desetletje kriz, ter po zlomu realno obstoječih
alternativ kapitalizmu vsaj malo zamajati splošni ideološki konsenz o
tem, da ni alternative. A hkrati je pojem, vsaj v danes splošno razširjeni
različici, nejasen in notranje nekonsistenten.
Če gre le, kot meni Harvey (2007), za obnovo razredne moči ka-
pitalističnega razreda in ponovno zvišanje profitnih mer, zakaj potem
govoriti o nečem neo- in ne preprosto o kapitalizmu kot takem, ki se
mu je uspelo (delno in morda začasno) osvoboditi realsocialističnih in
socialdemokratskih spon (Glyn, 2006)? Če gre le za liberalizacijo tr-
gov in poslovanja in omejevanje državnega poseganja v gospodarstvo,
v čem je potem ključna razlika med klasičnim in novim liberalizmom?
Če gre za spremembo v načinu notranje organizacije industrijske proi-
zvodnje (globalizacija produkcije, outsourcing, mrežni modeli poslova-
nja, just-in-time in zero-stock distribucija), ali ni potem ustreznejši po-
jem postfordizem?1 In, nazadnje, če gre za povečanje obsega in relativ-
ne moči finančnega glede na industrijski sektor, ali ni ustrezneje govo-
riti o financializaciji (Epstein, 2006)? Nobena izmed navedenih defini-
cij neoliberalizma ne vsebuje preloma, ki naj bi upravičil predpono neo-
– če govorimo le o vzponu finančnih trgov, globalni integraciji proizvo-
dnih mrež, umiku nacionalne države ali večanju moči kapitalistov v ra-
zrednem boju, s tem opisujemo zgolj kvantitativno spremembo, intenzi-
fikacijo nekaterih trendov, ki so v kapitalizmu prisotni že skozi celotno
zgodovino sodobnega produkcijskega načina, medtem ko bi morali, če
želimo pokazati, da je današnji kapitalizem nekaj zgodovinsko novega,
določiti in opisati moment kvalitativne spremembe, preloma.
Dodatna težava oziroma poglavitni razlog, da je zmaga levice, ko ji
uspe v množične medije in aktualne družbeno kritične razprave lansira-
ti pojem neoliberalizma, pirova, je, da se kot alternativo denimo divjanju
finančnih trgov lahko postavi »dobri« kapitalizem, ki temelji na inve-
stiranju v pravo, »realno« produkcijo namesto v finančno hazarderstvo,
ko v perverznem moralnem obratu lik klasičnega industrijskega kapita-
1 Za kritiko koncepta postfordizma cf. Ruigrok in Tulder (1995), za morda najboljšo marksistično sin-
tezo problematike pa Smith (2000).
