Page 69 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 69
lekcije deleuzovega pojmovanja vajeništva 69
hrano najde v škatlah določene barve; nastopi pa paradoksni čas, ko se števi-
lo ‘zmot’ zmanjša, ne da bi opica pri tem že posedovala ‘vednost’ ali ‘resnico’
rešitve za vsak primer posebej.« (Deleuze, 2011: 266)
In ko smo sami kot pripadniki človeške vrste soočeni s tem, da mo-
ramo »podati rešitev« – denimo kot v kvizu, ki predpostavlja, da poda-
mo »pravilni odgovor«, smo v resnici zvedeni na opico – ali pa v zgoraj
omenjenem Platonovem primeru sužnja. Mimogrede, celotno zgodovi-
no (neumnosti) bi lahko strnili v naslednje zaporedje: od sužnja do opi-
ce, a to je že druga zgodba. Pomembneje za nas je, da »učiti se« ne po-
meni ne enega ne drugega.
»‘Učiti se’ pomeni prodreti v univerzalno razmerij, ki tvorijo Idejo, in v sin-
gularnosti, ki ustrezajo tem razmerjem. Ideja morja je, kot je na primer po-
kazal Leibniz, sistem, ki ga po eni strani tvorijo povezave ali diferencialna
razmerja med delci, po drugi pa singularnosti, ki ustrezajo stopnjam variaci-
je teh razmerij – celota sistema, ki se utelesi v realnem gibanju valov. Naučiti
se plavati pomeni spregati izjemne točke našega telesa s singularnimi točka-
mi objektivne Ideje, zato da bi formirali problemsko polje. To spreganje za
nas določa prag zavesti, na ravni katerega se naša realna dejanja prilagodijo
našim zaznavam realnih relacij objekta, s čimer priskrbijo rešitev problema.
Problemske ideje pa so hkrati ravno zadnji elementi narave in subliminalni
objekt malih zaznav. ‘Učiti se’ gre tako vselej prek nezavednega, vselej se do-
gaja v nezavednem, med naravo in duhom vzpostavi vez globoke soudelež-
be. Vajenec pa po drugi strani vsako zmožnost dvigne na raven transcenden-
tnega izvajanja. V čutnosti skuša poroditi to drugo moč, ki zajame tisto, kar
je lahko zgolj občuteno. Takšno je izobraževanje čutov. Nasilje, ki se komu-
nicira od ene zmožnosti k drugi, Drugega vselej vsebuje v neprimerljivem
vsake zmožnosti. Izhajajoč iz katerih znakov čutnosti, zaradi katerih zakla-
dov pomnjenja, bo misel vzbujena, pod torzijami, ki jih določajo singularno-
sti katere Ideje?« (Ibid.: 267)
Učenje za Deleuza ni metoda, predvsem pa ni metoda ali sredstvo
za iskanje zakladov. V strogem pomenu celo učenja ni, saj obstaja zgolj
nasilno urjenje, kultura ali paideia, ki gre skozi in ki preči celotnega in-
dividuuma: albin, v katerem se rodi dejanje čutenja v čutnosti, afazik, v
katerem se rodi govor v govorici, brezglavi, v katerem se rodi mišljenje v
misli. V nekem pomenu gre za antimetodičnost, kolikor je Metoda vse-
lej zvezana z dogmatsko podobo misli in sredstvo vednosti, ki ureja so-
delovanje vseh zmožnosti, konec koncev ni nič drugega kot manifesta-
cija skupnostnega čuta oziroma realizacija Cogitatio natura, ki predpo-
stavlja dobro voljo kot »premišljeno odločitev« mislečega. Kultura pa
je, nasprotno, gibanje učenja, pustolovščina nehotenega, ki uveriži ču-
hrano najde v škatlah določene barve; nastopi pa paradoksni čas, ko se števi-
lo ‘zmot’ zmanjša, ne da bi opica pri tem že posedovala ‘vednost’ ali ‘resnico’
rešitve za vsak primer posebej.« (Deleuze, 2011: 266)
In ko smo sami kot pripadniki človeške vrste soočeni s tem, da mo-
ramo »podati rešitev« – denimo kot v kvizu, ki predpostavlja, da poda-
mo »pravilni odgovor«, smo v resnici zvedeni na opico – ali pa v zgoraj
omenjenem Platonovem primeru sužnja. Mimogrede, celotno zgodovi-
no (neumnosti) bi lahko strnili v naslednje zaporedje: od sužnja do opi-
ce, a to je že druga zgodba. Pomembneje za nas je, da »učiti se« ne po-
meni ne enega ne drugega.
»‘Učiti se’ pomeni prodreti v univerzalno razmerij, ki tvorijo Idejo, in v sin-
gularnosti, ki ustrezajo tem razmerjem. Ideja morja je, kot je na primer po-
kazal Leibniz, sistem, ki ga po eni strani tvorijo povezave ali diferencialna
razmerja med delci, po drugi pa singularnosti, ki ustrezajo stopnjam variaci-
je teh razmerij – celota sistema, ki se utelesi v realnem gibanju valov. Naučiti
se plavati pomeni spregati izjemne točke našega telesa s singularnimi točka-
mi objektivne Ideje, zato da bi formirali problemsko polje. To spreganje za
nas določa prag zavesti, na ravni katerega se naša realna dejanja prilagodijo
našim zaznavam realnih relacij objekta, s čimer priskrbijo rešitev problema.
Problemske ideje pa so hkrati ravno zadnji elementi narave in subliminalni
objekt malih zaznav. ‘Učiti se’ gre tako vselej prek nezavednega, vselej se do-
gaja v nezavednem, med naravo in duhom vzpostavi vez globoke soudelež-
be. Vajenec pa po drugi strani vsako zmožnost dvigne na raven transcenden-
tnega izvajanja. V čutnosti skuša poroditi to drugo moč, ki zajame tisto, kar
je lahko zgolj občuteno. Takšno je izobraževanje čutov. Nasilje, ki se komu-
nicira od ene zmožnosti k drugi, Drugega vselej vsebuje v neprimerljivem
vsake zmožnosti. Izhajajoč iz katerih znakov čutnosti, zaradi katerih zakla-
dov pomnjenja, bo misel vzbujena, pod torzijami, ki jih določajo singularno-
sti katere Ideje?« (Ibid.: 267)
Učenje za Deleuza ni metoda, predvsem pa ni metoda ali sredstvo
za iskanje zakladov. V strogem pomenu celo učenja ni, saj obstaja zgolj
nasilno urjenje, kultura ali paideia, ki gre skozi in ki preči celotnega in-
dividuuma: albin, v katerem se rodi dejanje čutenja v čutnosti, afazik, v
katerem se rodi govor v govorici, brezglavi, v katerem se rodi mišljenje v
misli. V nekem pomenu gre za antimetodičnost, kolikor je Metoda vse-
lej zvezana z dogmatsko podobo misli in sredstvo vednosti, ki ureja so-
delovanje vseh zmožnosti, konec koncev ni nič drugega kot manifesta-
cija skupnostnega čuta oziroma realizacija Cogitatio natura, ki predpo-
stavlja dobro voljo kot »premišljeno odločitev« mislečega. Kultura pa
je, nasprotno, gibanje učenja, pustolovščina nehotenega, ki uveriži ču-
