Page 66 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 66
Drugo pedagoškega diskurza
nje naravnega procesa učenja in njegove samoumevnosti. To, da nas sre-
čanje vrže iz tira, je namreč treba razumeti tudi dobesedno. V delu Ima-
ge-Temps Deleuze poudari, da »je ta problem tako kinematografski ka-
kor tudi filozofski, /.../ da je podoba-gibanje videti neko v temelju abe-
rantno, anormalno gibanje, /.../ Pospešitve, upočasnjenja in sprevrnitve,
/.../ nenehne spremembe merila in proporcije, /.../ lažne spojitve gibanj.
/.../ Podoba-gibanje ne reproducira sveta, pač pa tvori avtonomni svet, ki
je zgrajen iz prelomov in disproporcij, brez vseh središč, ki se kot tak na-
slavlja na gledalca, ki sam ni več središče svoje lastne percepcije. Percipi-
ens in percipi sta izgubila svojo gravitacijsko točko.« (Deleuze, 1985: 54)
Še drugače rečeno, srečanje postavi pod vprašaj tako zaznano (in znano)
kot tudi zaznavajočega oziroma spoznavajočega.
S tem pa je seveda povezano tudi vprašanje avtoritete in (samo)av-
torizacije. Vprašanje, kaj nas avtorizira, se pri Platonu prevede v merilo
zrelosti: filozof je zanj zrel, ko je star petdeset let. A zagata je v tem, da ne
sama starost ne izkustvo ne prineseta zrelosti. Ta je vselej stvar subjektiv-
ne presoje – zreli smo pač tedaj, ko se imamo sami za zrele. Tudi tu na-
letimo na logiko srečanja: ne biološka starost, ne leta delovnega staža,
ne »kilometrina« – vsak se lahko avtorizira, kot bi rekel Lacan, le sam,
ali bolje, kar nas avtorizira, je srečanje (z znakom, besedo, Učiteljem).
Drugo ime za srečanje je za Deleuza dogodek. Dogodki se namreč v ne-
kem trenutku »dvignejo, in ta trenutek je pomemben, to je tisto srečno
naključje [chance], ki ga je treba izkoristiti.« (Deleuze, 2002: 172–173)
Etika in subjektivacija sta povezani z digniteto dogodka: »dogodki [se]
udejanjajo v nas, nas čakajo in vsrkavajo vase ter nam dajejo znamenje:
‘Moja rana je bila pred mano, rodil sem se zato, da jo utelesim’.« (Dele-
uze, 1998: 144)
Takšna logika pa sprevrača logiko dobronamernosti, na kateri teme-
lji spontana filozofija pedagoškega procesa. Deleuze, kot rečeno, je oster
kritik dobronamernosti, ki jo sicer sam povezuje z znano Descarteso-
vo tezo: »Le bon sens la chose du monde mieux partagée.« Gre za tezo
o tem, da je zdravi razum ali zdrava kmečka pamet nekaj, kar je na sve-
tu najbolj enakomerno in pravično porazdeljeno, tezo, ki pri prenosu ve-
dnosti računa na dobronamernost in razumnost tako pošiljatelja kot na-
slovnika. Kot da bi si slednji želel biti podučen, poučen, kot da bi si želel
biti učen in kot da bi samo hlepel po znanju ali vednosti, na kar sicer na-
potuje znano Aristotelovo reklo, da vsi ljudje po svoji naravi stremijo k
vedenju in vednosti (Metafizika 980a). Še celo Freud je v nekem trenut-
ku s svojim konceptom Wissentrieb, nagona po vedenju oziroma znanju,
zapadel tej iluziji, ki je temeljna razsvetljenska fantazma: da je na tej in na
nje naravnega procesa učenja in njegove samoumevnosti. To, da nas sre-
čanje vrže iz tira, je namreč treba razumeti tudi dobesedno. V delu Ima-
ge-Temps Deleuze poudari, da »je ta problem tako kinematografski ka-
kor tudi filozofski, /.../ da je podoba-gibanje videti neko v temelju abe-
rantno, anormalno gibanje, /.../ Pospešitve, upočasnjenja in sprevrnitve,
/.../ nenehne spremembe merila in proporcije, /.../ lažne spojitve gibanj.
/.../ Podoba-gibanje ne reproducira sveta, pač pa tvori avtonomni svet, ki
je zgrajen iz prelomov in disproporcij, brez vseh središč, ki se kot tak na-
slavlja na gledalca, ki sam ni več središče svoje lastne percepcije. Percipi-
ens in percipi sta izgubila svojo gravitacijsko točko.« (Deleuze, 1985: 54)
Še drugače rečeno, srečanje postavi pod vprašaj tako zaznano (in znano)
kot tudi zaznavajočega oziroma spoznavajočega.
S tem pa je seveda povezano tudi vprašanje avtoritete in (samo)av-
torizacije. Vprašanje, kaj nas avtorizira, se pri Platonu prevede v merilo
zrelosti: filozof je zanj zrel, ko je star petdeset let. A zagata je v tem, da ne
sama starost ne izkustvo ne prineseta zrelosti. Ta je vselej stvar subjektiv-
ne presoje – zreli smo pač tedaj, ko se imamo sami za zrele. Tudi tu na-
letimo na logiko srečanja: ne biološka starost, ne leta delovnega staža,
ne »kilometrina« – vsak se lahko avtorizira, kot bi rekel Lacan, le sam,
ali bolje, kar nas avtorizira, je srečanje (z znakom, besedo, Učiteljem).
Drugo ime za srečanje je za Deleuza dogodek. Dogodki se namreč v ne-
kem trenutku »dvignejo, in ta trenutek je pomemben, to je tisto srečno
naključje [chance], ki ga je treba izkoristiti.« (Deleuze, 2002: 172–173)
Etika in subjektivacija sta povezani z digniteto dogodka: »dogodki [se]
udejanjajo v nas, nas čakajo in vsrkavajo vase ter nam dajejo znamenje:
‘Moja rana je bila pred mano, rodil sem se zato, da jo utelesim’.« (Dele-
uze, 1998: 144)
Takšna logika pa sprevrača logiko dobronamernosti, na kateri teme-
lji spontana filozofija pedagoškega procesa. Deleuze, kot rečeno, je oster
kritik dobronamernosti, ki jo sicer sam povezuje z znano Descarteso-
vo tezo: »Le bon sens la chose du monde mieux partagée.« Gre za tezo
o tem, da je zdravi razum ali zdrava kmečka pamet nekaj, kar je na sve-
tu najbolj enakomerno in pravično porazdeljeno, tezo, ki pri prenosu ve-
dnosti računa na dobronamernost in razumnost tako pošiljatelja kot na-
slovnika. Kot da bi si slednji želel biti podučen, poučen, kot da bi si želel
biti učen in kot da bi samo hlepel po znanju ali vednosti, na kar sicer na-
potuje znano Aristotelovo reklo, da vsi ljudje po svoji naravi stremijo k
vedenju in vednosti (Metafizika 980a). Še celo Freud je v nekem trenut-
ku s svojim konceptom Wissentrieb, nagona po vedenju oziroma znanju,
zapadel tej iluziji, ki je temeljna razsvetljenska fantazma: da je na tej in na
