Page 73 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 73
lekcije deleuzovega pojmovanja vajeništva 73
kretom razglasim mobilizacijo, skratka, tako kot lahko vselej govorim
le z nekega simbolnega mesta, v vlogi neke simbolne funkcije, tako lah-
ko tudi v filozofiji spregovorim le skozi pojmovni lik, vselej si lahko in si
tudi moram pomagati s pojmovnim likom. Zakaj? Zato, ker kot filozof
nikoli ne govorim v prvi, pač pa vselej v tretji osebi. »Podobno je filo-
zofski shifter govorno dejanje v tretji osebi, kjer vedno pojmovni lik reče
Jaz: mislim kot Idiot, hočem kot Zaratustra, plešem kot Dioniz, preten-
diram kot Ljubimec. Celo bergsonovsko trajanje potrebuje tekača. V fi-
lozofskem izjavljanju nečesa ne storimo z izrekanjem, temveč opravimo
gibanje z mislijo, s posredovanjem pojmovnega lika. Tako so pojmovni
liki resnični dejavniki izjavljanja.« (Deleuze in Guattari, 1999: 68) Zato,
da povemo, kar mislimo, je vselej potreben ta flagrant délit de legender,
potrebni so posredniki, toda ti posredniki nikoli ne nastopajo kot zgle-
dni primer za ponazoritev kake kategorije, pač pa vselej »služijo« proi-
zvodnji nečesa novega. Podobno seveda velja za »vajeništvo«. Če je na-
loga filozofije za Deleuza vselej nespremenjena (ustvariti novo), potem je
tu vselej tudi že prepričanje, da to novo, ustvarjeno, seveda ni ustvarjeno
iz nič, pač pa je predelava tistega, kar je že na razpolago:
»Katera je Domovina ali rojstni kraj, ki ju omenjajo mislec, filozof ali ume-
tnik? Filozofija je neločljiva od Rojstnega, o čemer pričajo tako apriorno kot
prirojenost ali reminiscenca. Toda zakaj je ta domovina neznana, izgubljena,
pozabljena, mislec brez nje pa Izseljenec? Le kaj mu bo ponovno dalo terito-
rij, ki bo veljal kot ‘doma’? Katere bodo filozofske popevke? Kakšno je raz-
merje misli z Zemljo? Sokrata, Atenca, ki ni maral potovati, je v mladosti vo-
dil Parmenid iz Eleje, ko pa se je postaral, ga je zamenjal Tujec – kot bi plato-
nizem potreboval najmanj dva pojmovna lika. Le kateri tujec je v filozofu, za
katerega se zdi, kot bi se pravkar vrnil iz dežele mrtvih? To je vloga pojmov-
nih likov: da izražajo absolutne teritorije, deteritorializacije in reteritoriali-
zacije misli.« (Ibid.: 72)
Drugače rečeno, če Deleuze poudarja, da srečanje prinese novo kon-
stelacijo, pa se dobro zaveda, da tudi predpostavljena vednost igra svo-
jo vlogo, da brez Drugega, Učitelja, ne gre. Toda ta ne nastopa direktno
in neposredno, tudi sam se spreminja – v deleuzovski govorici to pome-
ni, da je »popačen«. Drugega je v nekem pomenu treba »pustiti za se-
boj«, »zaobiti«. Isto logiko, kot nastopa pri Lacanu pri nagonu, je De-
leuze uporabil za svoje pojmovanje želje, vajeništva in ustvarjanja. »Ko
smo ujeti v sanje drugega«, pravi nekje Deleuze, »smo ga najebali.« Ce-
lotno Deleuzovo podvzetje ni tako nič drugega kot poskus sistematično
razdelati to »iztrganje« Drugemu. Popačenje, falsifikacija, je zanj na-
mreč nujni pogoj, da pridemo do nečesa novega in resničnega, kjer po-
kretom razglasim mobilizacijo, skratka, tako kot lahko vselej govorim
le z nekega simbolnega mesta, v vlogi neke simbolne funkcije, tako lah-
ko tudi v filozofiji spregovorim le skozi pojmovni lik, vselej si lahko in si
tudi moram pomagati s pojmovnim likom. Zakaj? Zato, ker kot filozof
nikoli ne govorim v prvi, pač pa vselej v tretji osebi. »Podobno je filo-
zofski shifter govorno dejanje v tretji osebi, kjer vedno pojmovni lik reče
Jaz: mislim kot Idiot, hočem kot Zaratustra, plešem kot Dioniz, preten-
diram kot Ljubimec. Celo bergsonovsko trajanje potrebuje tekača. V fi-
lozofskem izjavljanju nečesa ne storimo z izrekanjem, temveč opravimo
gibanje z mislijo, s posredovanjem pojmovnega lika. Tako so pojmovni
liki resnični dejavniki izjavljanja.« (Deleuze in Guattari, 1999: 68) Zato,
da povemo, kar mislimo, je vselej potreben ta flagrant délit de legender,
potrebni so posredniki, toda ti posredniki nikoli ne nastopajo kot zgle-
dni primer za ponazoritev kake kategorije, pač pa vselej »služijo« proi-
zvodnji nečesa novega. Podobno seveda velja za »vajeništvo«. Če je na-
loga filozofije za Deleuza vselej nespremenjena (ustvariti novo), potem je
tu vselej tudi že prepričanje, da to novo, ustvarjeno, seveda ni ustvarjeno
iz nič, pač pa je predelava tistega, kar je že na razpolago:
»Katera je Domovina ali rojstni kraj, ki ju omenjajo mislec, filozof ali ume-
tnik? Filozofija je neločljiva od Rojstnega, o čemer pričajo tako apriorno kot
prirojenost ali reminiscenca. Toda zakaj je ta domovina neznana, izgubljena,
pozabljena, mislec brez nje pa Izseljenec? Le kaj mu bo ponovno dalo terito-
rij, ki bo veljal kot ‘doma’? Katere bodo filozofske popevke? Kakšno je raz-
merje misli z Zemljo? Sokrata, Atenca, ki ni maral potovati, je v mladosti vo-
dil Parmenid iz Eleje, ko pa se je postaral, ga je zamenjal Tujec – kot bi plato-
nizem potreboval najmanj dva pojmovna lika. Le kateri tujec je v filozofu, za
katerega se zdi, kot bi se pravkar vrnil iz dežele mrtvih? To je vloga pojmov-
nih likov: da izražajo absolutne teritorije, deteritorializacije in reteritoriali-
zacije misli.« (Ibid.: 72)
Drugače rečeno, če Deleuze poudarja, da srečanje prinese novo kon-
stelacijo, pa se dobro zaveda, da tudi predpostavljena vednost igra svo-
jo vlogo, da brez Drugega, Učitelja, ne gre. Toda ta ne nastopa direktno
in neposredno, tudi sam se spreminja – v deleuzovski govorici to pome-
ni, da je »popačen«. Drugega je v nekem pomenu treba »pustiti za se-
boj«, »zaobiti«. Isto logiko, kot nastopa pri Lacanu pri nagonu, je De-
leuze uporabil za svoje pojmovanje želje, vajeništva in ustvarjanja. »Ko
smo ujeti v sanje drugega«, pravi nekje Deleuze, »smo ga najebali.« Ce-
lotno Deleuzovo podvzetje ni tako nič drugega kot poskus sistematično
razdelati to »iztrganje« Drugemu. Popačenje, falsifikacija, je zanj na-
mreč nujni pogoj, da pridemo do nečesa novega in resničnega, kjer po-
