Page 74 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 74
Drugo pedagoškega diskurza
tem ne vemo več, »kdo govori«. Še več, kjer – kot v enculage – drugega/
Drugega prisilimo, da govori tisto, s čimer se sam ne strinja in da obstaja
zgolj kot medij našega govora.
V tem pomenu bi bil pojmovni lik pri Deleuzu tisto, kar je Slavoj Ži-
žek poimenoval »izginevajoči posrednik«: »Potrebujemo neki parado-
ksni dejavnik, ki bo s pomočjo samega nasilja premagal nasilje, tj. para-
doks dejanja, ki retroaktivno vzpostavi pogoje svoje lastne legitimnosti
in s tem zabriše svoj nasilni značaj, spreminjajoč se v vzvišeno ‘utemelji-
tveno dejanje’.« (Žižek, 1995: 27) To utemeljitveno dejanje pa ima v psi-
hoanalizi neko čisto konkretno ime: transfer. Drugače rečeno, to, da ne
gre brez Drugega ali Učitelja, pomeni enostavno to, da brez transferja ne
gre – in ime za to pri Deleuzu ni nič drugega kot »vajeništvo«. Neizo-
gibnosti transferja se namreč Deleuze, ne glede na to, da ima sicer pro-
ti sami psihoanalizi povedati veliko, očitno – kot je razvidno iz zgoraj
omenjenega obravnavanja vloge pojmovnega lika in ne nazadnje tudi iz
obravnave vajeništva – zelo dobro zaveda. Po tej plati je videti zelo bli-
zu Rancièrovemu pojmovanju »nevednega učitelja«. Kaj je namreč pa-
radoks Rancièrove postavitve? To, da učitelja, četudi je neveden, sploh
potrebujemo. Zakaj? Kaj se tu predpostavlja? Vednost? Kako, ko pa je
učitelj izrecno na istem kot učenci, saj ne ve! Zakaj ga potem sploh po-
trebujemo? Zgolj zaradi tega, ker uteleša predpostavko, predpostavko,
ki se v psihoanalizi imenuje »subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve«,
ki je pri Deleuzu nujno falsificirana, popačena, vendar brez nje ne gre.
V kakšnem pomenu, ko pa je Učitelj za Deleuza vedno falsificiran, za
Rancièra pa neveden? V pomenu anticipacije vednosti, zagotovila, da bo
do vednosti prišlo – na strani učenca. Ne gre torej samo za to, da uče-
nec v učitelju predpostavi obstoj skrivnega zaklada, »tistega v tebi, ki je
več kot ti«. Velja tudi obratno. Kadar je sam učenec v dvomih, ali zmo-
re opraviti zahtevno nalogo, mu Učitelj prigovarja: »Zaupam ti! Vem,
da to zmoreš!«
Na kaj se pri tem sklicuje, na kaj se to zaupanje nanaša? Ne le na
učenca kot takega, na njegovo identiteto, na njegovo željo, temveč na
»tisto v njem, kar je več od njega samega«, na nemožno-realno brez-
glavega nagona, ki je on sam. Ime za ta brezglavi nagon pri Deleuzu je
seveda ustvarjanje in postajanje v širšem smislu, okvir zanj pa postavlja
struktura »vajeništva«. Seveda bi se Deleuze s takšno lacanovsko po-
anto nikakor ne strinjal, a brez te dopolnitve njegovo pojmovanje vaje-
ništva ne vzdrži, šele s sklicevanjem na lacanovski nagon namreč pride-
mo do neke razsežnosti pojmovanja »vajeništva«, ki se uspe izogniti pa-
stem, ki jim sicer, kot smo videli zgoraj, sam Deleuze dostikrat naseda.
tem ne vemo več, »kdo govori«. Še več, kjer – kot v enculage – drugega/
Drugega prisilimo, da govori tisto, s čimer se sam ne strinja in da obstaja
zgolj kot medij našega govora.
V tem pomenu bi bil pojmovni lik pri Deleuzu tisto, kar je Slavoj Ži-
žek poimenoval »izginevajoči posrednik«: »Potrebujemo neki parado-
ksni dejavnik, ki bo s pomočjo samega nasilja premagal nasilje, tj. para-
doks dejanja, ki retroaktivno vzpostavi pogoje svoje lastne legitimnosti
in s tem zabriše svoj nasilni značaj, spreminjajoč se v vzvišeno ‘utemelji-
tveno dejanje’.« (Žižek, 1995: 27) To utemeljitveno dejanje pa ima v psi-
hoanalizi neko čisto konkretno ime: transfer. Drugače rečeno, to, da ne
gre brez Drugega ali Učitelja, pomeni enostavno to, da brez transferja ne
gre – in ime za to pri Deleuzu ni nič drugega kot »vajeništvo«. Neizo-
gibnosti transferja se namreč Deleuze, ne glede na to, da ima sicer pro-
ti sami psihoanalizi povedati veliko, očitno – kot je razvidno iz zgoraj
omenjenega obravnavanja vloge pojmovnega lika in ne nazadnje tudi iz
obravnave vajeništva – zelo dobro zaveda. Po tej plati je videti zelo bli-
zu Rancièrovemu pojmovanju »nevednega učitelja«. Kaj je namreč pa-
radoks Rancièrove postavitve? To, da učitelja, četudi je neveden, sploh
potrebujemo. Zakaj? Kaj se tu predpostavlja? Vednost? Kako, ko pa je
učitelj izrecno na istem kot učenci, saj ne ve! Zakaj ga potem sploh po-
trebujemo? Zgolj zaradi tega, ker uteleša predpostavko, predpostavko,
ki se v psihoanalizi imenuje »subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve«,
ki je pri Deleuzu nujno falsificirana, popačena, vendar brez nje ne gre.
V kakšnem pomenu, ko pa je Učitelj za Deleuza vedno falsificiran, za
Rancièra pa neveden? V pomenu anticipacije vednosti, zagotovila, da bo
do vednosti prišlo – na strani učenca. Ne gre torej samo za to, da uče-
nec v učitelju predpostavi obstoj skrivnega zaklada, »tistega v tebi, ki je
več kot ti«. Velja tudi obratno. Kadar je sam učenec v dvomih, ali zmo-
re opraviti zahtevno nalogo, mu Učitelj prigovarja: »Zaupam ti! Vem,
da to zmoreš!«
Na kaj se pri tem sklicuje, na kaj se to zaupanje nanaša? Ne le na
učenca kot takega, na njegovo identiteto, na njegovo željo, temveč na
»tisto v njem, kar je več od njega samega«, na nemožno-realno brez-
glavega nagona, ki je on sam. Ime za ta brezglavi nagon pri Deleuzu je
seveda ustvarjanje in postajanje v širšem smislu, okvir zanj pa postavlja
struktura »vajeništva«. Seveda bi se Deleuze s takšno lacanovsko po-
anto nikakor ne strinjal, a brez te dopolnitve njegovo pojmovanje vaje-
ništva ne vzdrži, šele s sklicevanjem na lacanovski nagon namreč pride-
mo do neke razsežnosti pojmovanja »vajeništva«, ki se uspe izogniti pa-
stem, ki jim sicer, kot smo videli zgoraj, sam Deleuze dostikrat naseda.
