Page 68 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 68
Drugo pedagoškega diskurza
gon, Trieb. Nagon je namreč v drugačnem razmerju do Drugega, ni toli-
ko njegov talec, kot je želja.
Na čisto filozofskem planu temu premiku pri Deleuzu odgovarja
ostra kritika dogmatske podobe misli. Je sploh treba posebej izpostavi-
ti, da je ta še kako prisotna tudi v pedagogiki in v pedagoškem proce-
su? Dogmatska podoba misli se opira na številne postulate in Deleuze
jih našteje kakih osem (samo število ni pomembno), ki tvorijo nekakšen
»sistem«: prvi je postulat načela ali Cogitatio natura universalis (dobra
volja mislečega in dobra narava misli), ki smo ga omenili že zgoraj. Dru-
gi zadeva skladnost spoznanja in vednosti, gre za postulat ideala ali sku-
pnostnega čuta (skupnostni čut kot concordia facultatum in zdravi ra-
zum kot porazdelitev, ki to skladje zagotavlja). Tretji temelji na mode-
lu ali rekogniciji (rekognicija, razlika in ponavljanje, ki vse zmožnosti
pozove, da se izvršijo na objektu, za katerega se predpostavlja, da je is-
toveten, in možnost zmote, ki iz tega izhaja skozi porazdelitev, ko neka
zmožnost pomeša enega svojih objektov z nekim drugim objektom neke
druge zmožnosti). Četrti postulat izpostavlja reprezentacijo (ko je razli-
ka podrejena komplementarnim dimenzijam Istega in Podobnega, Ana-
lognega in Zoperstavljenega). Peti postulat zadeva problem negativne-
ga ali zmote (ko zmota hkrati izraža vse, kar se lahko slabega zgodi v mi-
sli, a kot produkt zunanjih mehanizmov). Šesti postulat je logična funk-
cija ali postulat propozicije (designacija je vzeta kot mesto resnice, smi-
sel pa ni nič drugega kot nevtralizirani dvojnik propozicije oziroma nje-
gova nedefinirana podvojitev). Sedmi postulat je postulat modalitete ali
postulat rešitev (problemi so materialno prekopirani po propozicijah ali
formalno definirani s svojo možnostjo, da so rešeni), medtem ko je osmi
postulat za tukajšnje namene nemara najpomembnejši. Gre za postu-
lat konca ali rezultata, postulat vednosti (podreditev učenja vednosti in
podreditev kulture metodi). Bistveno je, da so postulati predpostavke –
»postulati nimajo potrebe po tem, da so izrečeni: toliko bolj delujejo v
tišini, v tej predpostavki bistva kot v izboru primerov; vsi skupaj tvorijo
dogmatsko podobo misli.« (Deleuze, 2011: 268–270)
Prav na postulatih dogmatske podobe misli tudi počiva običajno ra-
zumevanje vloge in položaja učitelja. In na tej točki Deleuze tudi vpelje
svoje pojmovanje vajeništva:
»Vajenec je po eni strani tisti, ki praktične ali spekulativne probleme posta-
vlja in investira kot take. Učenje je ime, ki ustreza subjektivnim dejanjem, iz-
vršenim v luči objektitnosti problema (Ideja), medtem ko vednost designi-
ra zgolj splošnost pojma ali mirno posedovanje pravila rešitev. Slavni poskus
v psihologiji opico pripravi do tega, da med raznobarvnimi škatlami svojo
gon, Trieb. Nagon je namreč v drugačnem razmerju do Drugega, ni toli-
ko njegov talec, kot je želja.
Na čisto filozofskem planu temu premiku pri Deleuzu odgovarja
ostra kritika dogmatske podobe misli. Je sploh treba posebej izpostavi-
ti, da je ta še kako prisotna tudi v pedagogiki in v pedagoškem proce-
su? Dogmatska podoba misli se opira na številne postulate in Deleuze
jih našteje kakih osem (samo število ni pomembno), ki tvorijo nekakšen
»sistem«: prvi je postulat načela ali Cogitatio natura universalis (dobra
volja mislečega in dobra narava misli), ki smo ga omenili že zgoraj. Dru-
gi zadeva skladnost spoznanja in vednosti, gre za postulat ideala ali sku-
pnostnega čuta (skupnostni čut kot concordia facultatum in zdravi ra-
zum kot porazdelitev, ki to skladje zagotavlja). Tretji temelji na mode-
lu ali rekogniciji (rekognicija, razlika in ponavljanje, ki vse zmožnosti
pozove, da se izvršijo na objektu, za katerega se predpostavlja, da je is-
toveten, in možnost zmote, ki iz tega izhaja skozi porazdelitev, ko neka
zmožnost pomeša enega svojih objektov z nekim drugim objektom neke
druge zmožnosti). Četrti postulat izpostavlja reprezentacijo (ko je razli-
ka podrejena komplementarnim dimenzijam Istega in Podobnega, Ana-
lognega in Zoperstavljenega). Peti postulat zadeva problem negativne-
ga ali zmote (ko zmota hkrati izraža vse, kar se lahko slabega zgodi v mi-
sli, a kot produkt zunanjih mehanizmov). Šesti postulat je logična funk-
cija ali postulat propozicije (designacija je vzeta kot mesto resnice, smi-
sel pa ni nič drugega kot nevtralizirani dvojnik propozicije oziroma nje-
gova nedefinirana podvojitev). Sedmi postulat je postulat modalitete ali
postulat rešitev (problemi so materialno prekopirani po propozicijah ali
formalno definirani s svojo možnostjo, da so rešeni), medtem ko je osmi
postulat za tukajšnje namene nemara najpomembnejši. Gre za postu-
lat konca ali rezultata, postulat vednosti (podreditev učenja vednosti in
podreditev kulture metodi). Bistveno je, da so postulati predpostavke –
»postulati nimajo potrebe po tem, da so izrečeni: toliko bolj delujejo v
tišini, v tej predpostavki bistva kot v izboru primerov; vsi skupaj tvorijo
dogmatsko podobo misli.« (Deleuze, 2011: 268–270)
Prav na postulatih dogmatske podobe misli tudi počiva običajno ra-
zumevanje vloge in položaja učitelja. In na tej točki Deleuze tudi vpelje
svoje pojmovanje vajeništva:
»Vajenec je po eni strani tisti, ki praktične ali spekulativne probleme posta-
vlja in investira kot take. Učenje je ime, ki ustreza subjektivnim dejanjem, iz-
vršenim v luči objektitnosti problema (Ideja), medtem ko vednost designi-
ra zgolj splošnost pojma ali mirno posedovanje pravila rešitev. Slavni poskus
v psihologiji opico pripravi do tega, da med raznobarvnimi škatlami svojo
