Page 72 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 72
Drugo pedagoškega diskurza
Ali to pomeni, da je Deleuze pristaš permanentnega izobraževanja? Sam
se nevarnosti slednjega še kako dobro zaveda, ko poudarja, da je vide-
ti, da »se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem okolju, se razli-
kovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega zaprtega oko-
lja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega izobraževa-
nja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim okvi-
rom. Poskušajo nas prepričati, da gre za reformo šole, medtem ko gre za
likvidacijo.« (Deleuze, 2002: 171) Toda ali ni, znova, kot je v razpravi
po prispevku opozoril Janez Krek, Deleuzov primer vajeništva sumlji-
vo blizu vladajoči šolski ideologiji tudi v tem, da naj »starši čimveč dela-
jo z otroki«? Drugače rečeno, koliko časa potrebujemo učitelja, da bi de-
lali skupaj z njim? Sploh pa: ali Učitelja sploh potrebujemo? Ali Deleu-
ze v tej točki ne sledi slepo anarhizmu in spontanemu pristanku na vre-
dnote leta ’68?
A tu nas morda čaka manjše presenečenje. Ne le, da je Deleuze sa-
mega sebe v navezi z Guattarijem razumel na drugačen, že kar komičen
način: enako kot par učitelj-vajenec gre za burlesko v stilu Stana in Olia.
Vseeno pa neka struktura dvojca vztraja in Deleuze jo zavestno ohranja.
Zakaj? Zakaj potrebujemo Drugega in določeno posredovanje, zakaj se
je nujno učiti v dvoje? Zdi se, da gre v tej točki za strukturno nujnost, ki
se je Deleuze še kako zaveda, saj poudarja, da so za ustvarjanje potrebni
posredniki. Že svojo lastno kariero filozofa je Deleuze začel prek druge-
ga, ali bolje, z interpretacijo Huma, Kanta, Nietzscheja, Spinoze itn. Ka-
sneje je za svoje početje uporabil metaforo enculage – predstavljal sem si,
pravi, da sem prišel avtorju za hrbet in mu naredil otroka, ki je bil sicer
njegov, a obenem monstruozen (cf. Deleuze, 1990: 15). Ta Deleuzova pri-
spodoba, ki interpretu omogoča, da napelje vodo na svoj mlin, ne da bi
zapustil obravnavanega avtorja, je style indirect libre, ko avtor s pomočjo
posrednikov pove, kar se je namenil. In posredniki so ključni:
»Tisto, kar je bistveno, so posredniki. Kreacija, to so posredniki. Brez njih
ni dela. Posredniki so lahko ljudje – za filozofa umetniki ali znanstveniki, za
znanstvenika filozofi ali umetniki, a tudi stvari, rastline, celo živali, kot pri
Castañedi. Te posrednike je potrebno proizvesti, pa naj bodo fiktivni ali re-
alni, živi ali neživi. Gre za neko serijo. Če ne oblikujemo serije, pa četudi je
povsem imaginarna, smo izgubljeni. Za svoje izražanje potrebujem posre-
dnike, oni pa se nikoli ne izražajo brez mene – vselej delamo skupinsko, če-
tudi se to ne vidi. Še najmočnejši razlog je, kadar je to vidno: Félix Guattari
in jaz, midva sva drug drugemu posrednika.« (Ibid.: 171)
Drugače rečeno, tako kot lahko z nekom govorim kot psiho-social-
ni tip, denimo kot oče ali pa takrat, ko kot predsednik republike z de-
Ali to pomeni, da je Deleuze pristaš permanentnega izobraževanja? Sam
se nevarnosti slednjega še kako dobro zaveda, ko poudarja, da je vide-
ti, da »se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem okolju, se razli-
kovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega zaprtega oko-
lja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega izobraževa-
nja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim okvi-
rom. Poskušajo nas prepričati, da gre za reformo šole, medtem ko gre za
likvidacijo.« (Deleuze, 2002: 171) Toda ali ni, znova, kot je v razpravi
po prispevku opozoril Janez Krek, Deleuzov primer vajeništva sumlji-
vo blizu vladajoči šolski ideologiji tudi v tem, da naj »starši čimveč dela-
jo z otroki«? Drugače rečeno, koliko časa potrebujemo učitelja, da bi de-
lali skupaj z njim? Sploh pa: ali Učitelja sploh potrebujemo? Ali Deleu-
ze v tej točki ne sledi slepo anarhizmu in spontanemu pristanku na vre-
dnote leta ’68?
A tu nas morda čaka manjše presenečenje. Ne le, da je Deleuze sa-
mega sebe v navezi z Guattarijem razumel na drugačen, že kar komičen
način: enako kot par učitelj-vajenec gre za burlesko v stilu Stana in Olia.
Vseeno pa neka struktura dvojca vztraja in Deleuze jo zavestno ohranja.
Zakaj? Zakaj potrebujemo Drugega in določeno posredovanje, zakaj se
je nujno učiti v dvoje? Zdi se, da gre v tej točki za strukturno nujnost, ki
se je Deleuze še kako zaveda, saj poudarja, da so za ustvarjanje potrebni
posredniki. Že svojo lastno kariero filozofa je Deleuze začel prek druge-
ga, ali bolje, z interpretacijo Huma, Kanta, Nietzscheja, Spinoze itn. Ka-
sneje je za svoje početje uporabil metaforo enculage – predstavljal sem si,
pravi, da sem prišel avtorju za hrbet in mu naredil otroka, ki je bil sicer
njegov, a obenem monstruozen (cf. Deleuze, 1990: 15). Ta Deleuzova pri-
spodoba, ki interpretu omogoča, da napelje vodo na svoj mlin, ne da bi
zapustil obravnavanega avtorja, je style indirect libre, ko avtor s pomočjo
posrednikov pove, kar se je namenil. In posredniki so ključni:
»Tisto, kar je bistveno, so posredniki. Kreacija, to so posredniki. Brez njih
ni dela. Posredniki so lahko ljudje – za filozofa umetniki ali znanstveniki, za
znanstvenika filozofi ali umetniki, a tudi stvari, rastline, celo živali, kot pri
Castañedi. Te posrednike je potrebno proizvesti, pa naj bodo fiktivni ali re-
alni, živi ali neživi. Gre za neko serijo. Če ne oblikujemo serije, pa četudi je
povsem imaginarna, smo izgubljeni. Za svoje izražanje potrebujem posre-
dnike, oni pa se nikoli ne izražajo brez mene – vselej delamo skupinsko, če-
tudi se to ne vidi. Še najmočnejši razlog je, kadar je to vidno: Félix Guattari
in jaz, midva sva drug drugemu posrednika.« (Ibid.: 171)
Drugače rečeno, tako kot lahko z nekom govorim kot psiho-social-
ni tip, denimo kot oče ali pa takrat, ko kot predsednik republike z de-
