Page 64 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 64
Drugo pedagoškega diskurza
durham stran«. Diskusije namreč nikoli ne proizvedejo ničesar novega,
temveč vselej skrbijo za utrjevanje pozicij, stališč in mnenj. V tej točki
Deleuze, mimogrede, zadene ob neko sodobno zagato, o kateri je v svo-
jem prispevku na kolokviju govoril Boštjan Nedoh: če si danes predsta-
vljamo »kritično mišljenje« kot odprtost, neskončnost, dvom, je osnov-
ni paradoks v tem, da istočasno vsakdo za vsako ceno vztraja pri »svoji
perspektivi«. Ta zagata izpostavlja malce drugačen dvom od dvoma kot
inavguracijskega momenta moderne filozofije, ki se pričenja z Descarte-
sovim metodičnim dvomom. Descartes, kot je znano, v Meditacijah pri-
čenja z vprašanjem, o čem je mogoče dvomiti, da bi prišel do točke goto-
vosti. Da bi se iztrgal vrtincu dvoma, pride do hipoteze o obstoju Boga,
Boga filozofov, ki je najpopolnejše, najmodrejše, najpravičnejše in seve-
da najmočnejše bitje, ravno zaradi slednjega pa lahko premaga zlobnega
duha, ki nas vselej vara.
Skratka, če se prepustimo vrtoglavici dvoma, se zadeva ne izide,
kako, je že druga zgodba, za nas pa je omemba Descartesa pomembna za-
radi nečesa drugega. Najvišjemu bitju namreč Descartes ne pripiše le tra-
dicionalnih predikatov, ki segajo od uma, pravičnosti, moči do dobrote,
temveč tudi dobronamernost. In ta je, o tem je govorila Ana Jovanović v
svojem prispevku na kolokviju, za kontekst, ki nas tu zanima, odločilne-
ga pomena, kolikor se jo običajno pripisuje mišljenju. In če obstaja kak
radikalen in oster kritik tega, potem je to ravno Deleuze. Že zato Dele-
uze postavi pod vprašaj samo ime »filozofija« – ljubezen do modrosti –
in za to prakso oziroma teorijo predlaga drugo ime, »mizozofija«:
»Prvo v misli je vlom, nasilje, sovražnik, in nič ne predpostavlja filozofije, vse
izhaja iz neke mizozofije. Ne računajmo na misel, da bi postavili relativno
nujnost tega, kar misli, temveč, nasprotno, na kontingenco nekega srečanja
s tistim, kar sili misliti, zato da bi se dvignila in utrla absolutna nujnost neke-
ga dejanja mišljenja, strasti mišljenja. Pogoj resnične kritike in pogoj resnič-
nega ustvarjanja sta ista: uničenje podobe misli, ki samo sebe predpostavlja,
in geneza dejanja mišljenja v sami misli. V svetu obstaja nekaj, kar sili misliti.
To nekaj je objekt temeljnega srečanja, ne pa rekognicije. Tisto, kar srečamo,
je nemara Sokrat, tempelj ali demon.« (Deleuze, 2011: 230)
Skratka, na začetku ni neka predstava, mnenje, Ideja, pojem ali re-
prezentacija, temveč preizprašanje vsega omenjenega. Na začetku je sre-
čanje, ki nas vrže iz tira, ki nas preseneti in šokira, ki problematizira naše
dotedanje bitje in žitje. To srečanje je lahko srečanje z znakom, besedo,
demonom ali učiteljem, bistveno pa je, da postavi pod vprašaj našo la-
stno vednost in naše predpostavke, pa naj se jih zavedamo ali ne. Sreča-
nje v prvi plan postavi vprašanje in problem: šele potem v iskanju odgo-
durham stran«. Diskusije namreč nikoli ne proizvedejo ničesar novega,
temveč vselej skrbijo za utrjevanje pozicij, stališč in mnenj. V tej točki
Deleuze, mimogrede, zadene ob neko sodobno zagato, o kateri je v svo-
jem prispevku na kolokviju govoril Boštjan Nedoh: če si danes predsta-
vljamo »kritično mišljenje« kot odprtost, neskončnost, dvom, je osnov-
ni paradoks v tem, da istočasno vsakdo za vsako ceno vztraja pri »svoji
perspektivi«. Ta zagata izpostavlja malce drugačen dvom od dvoma kot
inavguracijskega momenta moderne filozofije, ki se pričenja z Descarte-
sovim metodičnim dvomom. Descartes, kot je znano, v Meditacijah pri-
čenja z vprašanjem, o čem je mogoče dvomiti, da bi prišel do točke goto-
vosti. Da bi se iztrgal vrtincu dvoma, pride do hipoteze o obstoju Boga,
Boga filozofov, ki je najpopolnejše, najmodrejše, najpravičnejše in seve-
da najmočnejše bitje, ravno zaradi slednjega pa lahko premaga zlobnega
duha, ki nas vselej vara.
Skratka, če se prepustimo vrtoglavici dvoma, se zadeva ne izide,
kako, je že druga zgodba, za nas pa je omemba Descartesa pomembna za-
radi nečesa drugega. Najvišjemu bitju namreč Descartes ne pripiše le tra-
dicionalnih predikatov, ki segajo od uma, pravičnosti, moči do dobrote,
temveč tudi dobronamernost. In ta je, o tem je govorila Ana Jovanović v
svojem prispevku na kolokviju, za kontekst, ki nas tu zanima, odločilne-
ga pomena, kolikor se jo običajno pripisuje mišljenju. In če obstaja kak
radikalen in oster kritik tega, potem je to ravno Deleuze. Že zato Dele-
uze postavi pod vprašaj samo ime »filozofija« – ljubezen do modrosti –
in za to prakso oziroma teorijo predlaga drugo ime, »mizozofija«:
»Prvo v misli je vlom, nasilje, sovražnik, in nič ne predpostavlja filozofije, vse
izhaja iz neke mizozofije. Ne računajmo na misel, da bi postavili relativno
nujnost tega, kar misli, temveč, nasprotno, na kontingenco nekega srečanja
s tistim, kar sili misliti, zato da bi se dvignila in utrla absolutna nujnost neke-
ga dejanja mišljenja, strasti mišljenja. Pogoj resnične kritike in pogoj resnič-
nega ustvarjanja sta ista: uničenje podobe misli, ki samo sebe predpostavlja,
in geneza dejanja mišljenja v sami misli. V svetu obstaja nekaj, kar sili misliti.
To nekaj je objekt temeljnega srečanja, ne pa rekognicije. Tisto, kar srečamo,
je nemara Sokrat, tempelj ali demon.« (Deleuze, 2011: 230)
Skratka, na začetku ni neka predstava, mnenje, Ideja, pojem ali re-
prezentacija, temveč preizprašanje vsega omenjenega. Na začetku je sre-
čanje, ki nas vrže iz tira, ki nas preseneti in šokira, ki problematizira naše
dotedanje bitje in žitje. To srečanje je lahko srečanje z znakom, besedo,
demonom ali učiteljem, bistveno pa je, da postavi pod vprašaj našo la-
stno vednost in naše predpostavke, pa naj se jih zavedamo ali ne. Sreča-
nje v prvi plan postavi vprašanje in problem: šele potem v iskanju odgo-
