Page 71 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 71
lekcije deleuzovega pojmovanja vajeništva 71
treba razviti v heterogenem. Z drugimi besedami, ni ideomotoričnosti, pač
pa zgolj senzomotoričnost. Ko telo povezuje svoje izredne točke s točkami
vala, izoblikuje načelo ponavljanja, ki ni več ponavljanje Istega, temveč zaob-
sega Drugega, ki vsebuje razliko od enega vala in ene geste do drugega vala
in geste in ki prestavi to razliko v tako vzpostavljen repetitivni prostor. Učiti
se pomeni vzpostaviti ta prostor srečanja z znaki, kjer se izredne točke pov-
zemajo druge v drugih in kjer se ponavljanje oblikuje v istem času kot se pre-
oblači.« (Deleuze, 2011: 66)
Da gre za trdno izdelano stališče in ne zgolj slučajni zapis, priča še
neko drugo mesto, kjer Deleuze pravi takole:
»Ideja v resnici ni element vednosti, temveč neskončnega ‘učenja’, ki se od
vednosti po naravi razlikuje. Učenje se namreč v celoti evoluira v razumeva-
nju problemov kot takih, v dojemanju in zgostitvi singularnosti, v sestavlja-
nju teles in idealnih dogodkov. Naučiti se plavati, naučiti se tujega jezika po-
meni sestaviti singularne točke lastnega telesa s točkami neke druge figu-
re, drugega elementa, ki nas razkosa, a nam hkrati omogoča, da prodremo v
svet dotlej nepoznanih, nezaslišanih problemov. In ali smo pravzaprav čemu
bolj zavezani kakor problemom, ki zahtevajo transformacijo našega telesa
in jezika?« (Ibid.: 304)
Na tej točki pa se seveda zastavlja kar nekaj vprašanj. Najprej gle-
de izbora primera – ali ni zanimivo, kako pogosto se filozofi sklicuje-
jo na primer plavanja? Spomnimo na razvpiti Heglov očitek Kantu,
da je njegovo celotno podvzetje kritike čistega uma podobno posku-
su naučiti se plavati na suhem, preden skočimo v vodo. V tej točki He-
gel pravzaprav ponavlja Spinozov argument, da se je mogoče kovati na-
učiti samo s kovanjem. In nekaj podobnega bi potem veljalo tudi za fi-
lozofijo: samo s filozofiranjem, s prakso, se je lahko naučimo, postane-
mo filozofi. Do tod vse lepo in prav. Toda – in v razpravi po predstavi-
tvi pričujočega prispevka me je na to lepo opozoril Zdenko Kodelja –
ali ni nenavadno, da so Deleuzovi primeri (plavanje, učenje jezika) ve-
dno samo primeri veščin, torej urjenja telesa, ne nanašajo pa se na pre-
nos ali ustvarjanje nove vednosti? Resda se Deleuze v tej točki znova
sklicuje na Spinozo (»Ne vemo, kaj zmore telo«), toda po drugi strani
ni jasno, ali je proces učenja res končen ali ne. Še več, ali ni samo poj-
movanje učenja kot neskončnega močno blizu sodobni ideologiji o per-
manentnem izobraževanju, ki jo je v svojem delu Škola i tvornica svoj-
čas promoviral ideolog »usmerjenega izobraževanja« Stipe Šuvar, da-
nes pa se vsaj za nekatere zgodovina ponavlja precej nepričakovano tudi
skozi idejo bolonjskega izobraževanja?
treba razviti v heterogenem. Z drugimi besedami, ni ideomotoričnosti, pač
pa zgolj senzomotoričnost. Ko telo povezuje svoje izredne točke s točkami
vala, izoblikuje načelo ponavljanja, ki ni več ponavljanje Istega, temveč zaob-
sega Drugega, ki vsebuje razliko od enega vala in ene geste do drugega vala
in geste in ki prestavi to razliko v tako vzpostavljen repetitivni prostor. Učiti
se pomeni vzpostaviti ta prostor srečanja z znaki, kjer se izredne točke pov-
zemajo druge v drugih in kjer se ponavljanje oblikuje v istem času kot se pre-
oblači.« (Deleuze, 2011: 66)
Da gre za trdno izdelano stališče in ne zgolj slučajni zapis, priča še
neko drugo mesto, kjer Deleuze pravi takole:
»Ideja v resnici ni element vednosti, temveč neskončnega ‘učenja’, ki se od
vednosti po naravi razlikuje. Učenje se namreč v celoti evoluira v razumeva-
nju problemov kot takih, v dojemanju in zgostitvi singularnosti, v sestavlja-
nju teles in idealnih dogodkov. Naučiti se plavati, naučiti se tujega jezika po-
meni sestaviti singularne točke lastnega telesa s točkami neke druge figu-
re, drugega elementa, ki nas razkosa, a nam hkrati omogoča, da prodremo v
svet dotlej nepoznanih, nezaslišanih problemov. In ali smo pravzaprav čemu
bolj zavezani kakor problemom, ki zahtevajo transformacijo našega telesa
in jezika?« (Ibid.: 304)
Na tej točki pa se seveda zastavlja kar nekaj vprašanj. Najprej gle-
de izbora primera – ali ni zanimivo, kako pogosto se filozofi sklicuje-
jo na primer plavanja? Spomnimo na razvpiti Heglov očitek Kantu,
da je njegovo celotno podvzetje kritike čistega uma podobno posku-
su naučiti se plavati na suhem, preden skočimo v vodo. V tej točki He-
gel pravzaprav ponavlja Spinozov argument, da se je mogoče kovati na-
učiti samo s kovanjem. In nekaj podobnega bi potem veljalo tudi za fi-
lozofijo: samo s filozofiranjem, s prakso, se je lahko naučimo, postane-
mo filozofi. Do tod vse lepo in prav. Toda – in v razpravi po predstavi-
tvi pričujočega prispevka me je na to lepo opozoril Zdenko Kodelja –
ali ni nenavadno, da so Deleuzovi primeri (plavanje, učenje jezika) ve-
dno samo primeri veščin, torej urjenja telesa, ne nanašajo pa se na pre-
nos ali ustvarjanje nove vednosti? Resda se Deleuze v tej točki znova
sklicuje na Spinozo (»Ne vemo, kaj zmore telo«), toda po drugi strani
ni jasno, ali je proces učenja res končen ali ne. Še več, ali ni samo poj-
movanje učenja kot neskončnega močno blizu sodobni ideologiji o per-
manentnem izobraževanju, ki jo je v svojem delu Škola i tvornica svoj-
čas promoviral ideolog »usmerjenega izobraževanja« Stipe Šuvar, da-
nes pa se vsaj za nekatere zgodovina ponavlja precej nepričakovano tudi
skozi idejo bolonjskega izobraževanja?
