Page 67 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 67
lekcije deleuzovega pojmovanja vajeništva 67
oni strani (če kaj takega seveda sploh obstaja) – razum, da vsakdo zgolj
hrepeni po vednosti, po tem, da si se (na)učil in po tem, da bi ga pouči-
li. A na tem mestu ni toliko pomembno, od kod ta iluzija in zakaj Freud
pristane nanjo. Poanta je prej v tem, da ni nobene želje, narave ali nagnje-
nosti k vednosti, nasprotno, prva in najodločilnejša je potlačitev, želja ne
vedeti, ne biti (po/d)učen.
To je seveda povsem v nasprotju z iluzijo in fantazmo o rasti, samo-
raslosti in dobronamernosti, enosmernosti, ki je tako notranje zvezana z
razsvetljenstvom in ki ji Deleuze tako zelo nasprotuje. Ta problem pa je
še kako povezan z vprašanjem, od kod želja po vednosti, kaj je sploh želja
in kako jo razumeti? Je želja »vrojena«? Je nekaj biološkega? Prav to ra-
zumevanje je močno prisotno v tistih pristopih v pedagoškem diskurzu,
o tem je na kolokviju v svojem prispevku spregovoril Zdenko Kodelja, ki
vzgojo ali pa pedagoški proces razumejo kot »rast«. Gre za dojemanje
pedagoškega procesa na hortikulturni način, kar ne pomeni le, da je sam
pedagoški proces razumljen kot nekaj biološkega in naravnega, temveč
predvsem, da je dojet kot nekaj nevprašljivega, samoumevnega, kot ne-
kaj, kar ima eno samo smer, en sam izhod, en sam izid.
Če kdo, potem je, znova, ravno Deleuze oster kritik takšne eno-
smernosti. Tako v delu Razlika in ponavljanje kot Logika smisla Deleu-
ze ostro kritizira bon sens in sens commun, izraza ki dobesedno pomenita
dobri, zdravi, pravi oziroma skupni ali skupnostni smisel, smer, čut. Bon
sens (gesunder Verstand, gesunder Menschenverstand, sense, good sense) je
denimo pri Descartesu sinonim za razum kot tak, medtem ko sens com-
mun (Gemeinsinn, gemeiner Verstand, einfacher Verstand, common sense,
senso commune, sensus communis) pomeni vsaj dvoje: je skupek splošnih
mnenj in prepričanj, tisto, »kar vemo vsi« in »kar ve vsakdo«, ter obe-
nem instanca, zmožnost poenotenja, koordiniranja čutov, koinè aísthesis
itn. Bon sens in sens commun sta za Deleuza usmerjevalca, poenotevalca,
utrjevalca mnenja, zanju gredo stvari vselej »v eni smeri/smislu«, med-
tem ko je naloga filozofije misliti naslednji paradoks: da stvari potekajo
istočasno in hkrati vsaj »v dveh smereh/smislih«. Bon sens in sens com-
mun v nekem smislu pokrivata tudi tisto, kar je Lacan imenoval veliki
Drugi, kar za Deleuza postavi naslednji problem: če je želja vselej zave-
zana Drugemu, če je želja vselej želja Drugega, kako se izviti iz tega pri-
meža Drugega – da bi hkrati proizvedli nekaj novega, nekaj, kar v njem
še ne obstaja? Če dolgo in precej zapleteno zgodbo za tukajšnje name-
ne skrajšamo, potem lahko rečemo naslednje: Deleuze ohrani izraz že-
lja, désir, a ga razume bolj v smislu tistega, kar Lacan sam imenuje na-
oni strani (če kaj takega seveda sploh obstaja) – razum, da vsakdo zgolj
hrepeni po vednosti, po tem, da si se (na)učil in po tem, da bi ga pouči-
li. A na tem mestu ni toliko pomembno, od kod ta iluzija in zakaj Freud
pristane nanjo. Poanta je prej v tem, da ni nobene želje, narave ali nagnje-
nosti k vednosti, nasprotno, prva in najodločilnejša je potlačitev, želja ne
vedeti, ne biti (po/d)učen.
To je seveda povsem v nasprotju z iluzijo in fantazmo o rasti, samo-
raslosti in dobronamernosti, enosmernosti, ki je tako notranje zvezana z
razsvetljenstvom in ki ji Deleuze tako zelo nasprotuje. Ta problem pa je
še kako povezan z vprašanjem, od kod želja po vednosti, kaj je sploh želja
in kako jo razumeti? Je želja »vrojena«? Je nekaj biološkega? Prav to ra-
zumevanje je močno prisotno v tistih pristopih v pedagoškem diskurzu,
o tem je na kolokviju v svojem prispevku spregovoril Zdenko Kodelja, ki
vzgojo ali pa pedagoški proces razumejo kot »rast«. Gre za dojemanje
pedagoškega procesa na hortikulturni način, kar ne pomeni le, da je sam
pedagoški proces razumljen kot nekaj biološkega in naravnega, temveč
predvsem, da je dojet kot nekaj nevprašljivega, samoumevnega, kot ne-
kaj, kar ima eno samo smer, en sam izhod, en sam izid.
Če kdo, potem je, znova, ravno Deleuze oster kritik takšne eno-
smernosti. Tako v delu Razlika in ponavljanje kot Logika smisla Deleu-
ze ostro kritizira bon sens in sens commun, izraza ki dobesedno pomenita
dobri, zdravi, pravi oziroma skupni ali skupnostni smisel, smer, čut. Bon
sens (gesunder Verstand, gesunder Menschenverstand, sense, good sense) je
denimo pri Descartesu sinonim za razum kot tak, medtem ko sens com-
mun (Gemeinsinn, gemeiner Verstand, einfacher Verstand, common sense,
senso commune, sensus communis) pomeni vsaj dvoje: je skupek splošnih
mnenj in prepričanj, tisto, »kar vemo vsi« in »kar ve vsakdo«, ter obe-
nem instanca, zmožnost poenotenja, koordiniranja čutov, koinè aísthesis
itn. Bon sens in sens commun sta za Deleuza usmerjevalca, poenotevalca,
utrjevalca mnenja, zanju gredo stvari vselej »v eni smeri/smislu«, med-
tem ko je naloga filozofije misliti naslednji paradoks: da stvari potekajo
istočasno in hkrati vsaj »v dveh smereh/smislih«. Bon sens in sens com-
mun v nekem smislu pokrivata tudi tisto, kar je Lacan imenoval veliki
Drugi, kar za Deleuza postavi naslednji problem: če je želja vselej zave-
zana Drugemu, če je želja vselej želja Drugega, kako se izviti iz tega pri-
meža Drugega – da bi hkrati proizvedli nekaj novega, nekaj, kar v njem
še ne obstaja? Če dolgo in precej zapleteno zgodbo za tukajšnje name-
ne skrajšamo, potem lahko rečemo naslednje: Deleuze ohrani izraz že-
lja, désir, a ga razume bolj v smislu tistega, kar Lacan sam imenuje na-
