Page 65 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 65
lekcije deleuzovega pojmovanja vajeništva 65
vorov nanj nastopi mišljenje in delovanje. To, ali te odgovore na koncu
najdemo ali ne, sploh ni bistveno. Bistveno je preizprašanje lastne pozi-
cije, lastne vednosti, lastnega znanja in samosprememba le-tega, proizvo-
dnja novega. Izhodišče torej ni v tem, da vednost, ki jo imamo ali ki jo
posedujemo (ali pa tudi ne, no, to na tem mestu ni tako pomembno), av-
tomatično apliciramo na zastavljeni problem ali na vprašanje. In tudi ne
v tem, da to vednost prenesemo dalje.
Srečanje namreč postavi pod vprašaj tako tisto, kar naj bi se prena-
šalo, kot tistega, ki naj bi to prenašal. Srečanje je predpogoj za nastop,
vznik novega, nastop in produkcijo nove vednosti – kakšna pa ta bo in ali
sploh bo, pa vnaprej ni in ne more biti jasno. Z Deleuzom rečeno: »Ni-
koli se ne ve vnaprej, kako se bo nekdo naučil – zaradi katerih ljubezni
bo nekdo postal dober v latinščini, [vnaprej ne vemo,] zaradi katerih sre-
čanj je nekdo filozof, s katerimi slovarji se učimo misliti. Meje zmožno-
sti se vstavljajo druga v drugo, v razbiti formi tistega, kar razliko nosi in
prenaša.« (Ibid.: 267)
To novo, ki ga prinese srečanje, vprašanje, ki ga postavi, je na speci-
fičen način povezano s časom. Za Deleuza je sicer filozofija »umetnost
formiranja, iznajdevanja, izdelovanja pojmov. Vendar ni bilo dovolj, da
je odgovor prejel vprašanje, določiti je moral tudi uro, priložnost, oko-
liščine, krajine in like, pogoje in neznanke tega vprašanja. Vprašanje je
bilo treba postaviti ‘med prijatelji’, kot zaupnost ali zaupanje, ali pa na-
sprotniku, kot izziv, hkrati pa je bilo treba doseči tisto uro med dnevom
in nočjo, ko postaneš nezaupljiv celo do prijateljev. To je ura, ko rečeš: ‘to
je to, vendar ne vem, ali sem prav povedal, ne vem, ali sem bil dovolj pre-
pričljiv’. Tedaj opaziš, da je prav vseeno, ali si povedal prav in prepričlji-
vo, kajti to je prav zdaj.« (Deleuze in Guattari, 1991: 8) Rekli bi lahko,
da srečanje vzpostavlja neko lastno logiko časovnosti in postajanja, ko
šele postanemo »to, kar smo«. Deleuze kot eden najboljših poznavalcev
Nietzscheja sploh, se pri tem nedvomno poigrava tudi z Nietzschejem, ki
»niha med dvema logikama začetka novega: Začetkom kot nečim, kar
šele pride, kar bo prišlo po kataklizmi oziroma Dogodku in kar bo iz nič
inavguriralo neko štetje, ter Začetkom, ki se začne opoldne, na sredini,
v trenutku ‘zrelosti’.« (Zupančič, 2001: 27) Mar ta »ura med dnevom in
nočjo« ne asociira na Zaratustrovo »veliko poldne«, ta trenutek, »ko
se eno scepi v dva« (ibid.: 29)?
Drugače rečeno, srečanje prinese razcep, v našem primeru razcep
med učiteljem in učencem, razcep vsakega posebej, obenem pa razcepi
tudi logiko naravnega časa: ne le, da vselej nastopi v »nepravem trenut-
ku«, za naše namene bi lahko rekli, da postavi pod vprašaj razumeva-
vorov nanj nastopi mišljenje in delovanje. To, ali te odgovore na koncu
najdemo ali ne, sploh ni bistveno. Bistveno je preizprašanje lastne pozi-
cije, lastne vednosti, lastnega znanja in samosprememba le-tega, proizvo-
dnja novega. Izhodišče torej ni v tem, da vednost, ki jo imamo ali ki jo
posedujemo (ali pa tudi ne, no, to na tem mestu ni tako pomembno), av-
tomatično apliciramo na zastavljeni problem ali na vprašanje. In tudi ne
v tem, da to vednost prenesemo dalje.
Srečanje namreč postavi pod vprašaj tako tisto, kar naj bi se prena-
šalo, kot tistega, ki naj bi to prenašal. Srečanje je predpogoj za nastop,
vznik novega, nastop in produkcijo nove vednosti – kakšna pa ta bo in ali
sploh bo, pa vnaprej ni in ne more biti jasno. Z Deleuzom rečeno: »Ni-
koli se ne ve vnaprej, kako se bo nekdo naučil – zaradi katerih ljubezni
bo nekdo postal dober v latinščini, [vnaprej ne vemo,] zaradi katerih sre-
čanj je nekdo filozof, s katerimi slovarji se učimo misliti. Meje zmožno-
sti se vstavljajo druga v drugo, v razbiti formi tistega, kar razliko nosi in
prenaša.« (Ibid.: 267)
To novo, ki ga prinese srečanje, vprašanje, ki ga postavi, je na speci-
fičen način povezano s časom. Za Deleuza je sicer filozofija »umetnost
formiranja, iznajdevanja, izdelovanja pojmov. Vendar ni bilo dovolj, da
je odgovor prejel vprašanje, določiti je moral tudi uro, priložnost, oko-
liščine, krajine in like, pogoje in neznanke tega vprašanja. Vprašanje je
bilo treba postaviti ‘med prijatelji’, kot zaupnost ali zaupanje, ali pa na-
sprotniku, kot izziv, hkrati pa je bilo treba doseči tisto uro med dnevom
in nočjo, ko postaneš nezaupljiv celo do prijateljev. To je ura, ko rečeš: ‘to
je to, vendar ne vem, ali sem prav povedal, ne vem, ali sem bil dovolj pre-
pričljiv’. Tedaj opaziš, da je prav vseeno, ali si povedal prav in prepričlji-
vo, kajti to je prav zdaj.« (Deleuze in Guattari, 1991: 8) Rekli bi lahko,
da srečanje vzpostavlja neko lastno logiko časovnosti in postajanja, ko
šele postanemo »to, kar smo«. Deleuze kot eden najboljših poznavalcev
Nietzscheja sploh, se pri tem nedvomno poigrava tudi z Nietzschejem, ki
»niha med dvema logikama začetka novega: Začetkom kot nečim, kar
šele pride, kar bo prišlo po kataklizmi oziroma Dogodku in kar bo iz nič
inavguriralo neko štetje, ter Začetkom, ki se začne opoldne, na sredini,
v trenutku ‘zrelosti’.« (Zupančič, 2001: 27) Mar ta »ura med dnevom in
nočjo« ne asociira na Zaratustrovo »veliko poldne«, ta trenutek, »ko
se eno scepi v dva« (ibid.: 29)?
Drugače rečeno, srečanje prinese razcep, v našem primeru razcep
med učiteljem in učencem, razcep vsakega posebej, obenem pa razcepi
tudi logiko naravnega časa: ne le, da vselej nastopi v »nepravem trenut-
ku«, za naše namene bi lahko rekli, da postavi pod vprašaj razumeva-
