Page 70 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 70
Drugo pedagoškega diskurza
tnost, pomnjenje in misel. Z vsem svojim nujnim nasiljem in krutostmi
kultura, kot je že rekel Nietzsche, »vzgaja ‘ljudstvo mislecev’« zato, »da
bi vzgojila duha«.
Običajno se sicer pogosto priznava pomembnost in dostojanstvo
učenja. A videti je, da gre v tem primeru bolj za poklon empiričnim po-
gojem Vednosti: v tem pripravljalnem gibanju vidijo plemenitost, ki pa
mora kljub temu v rezultatu izginiti. Učenje ni nič drugega kot posre-
dnik med ne-vednostjo in vednostjo, prehod od enega k drugemu in v
zadnji instanci postane neskončna naloga. Po drugi strani je parado-
ksno, da je za Deleuza vajeništvo nekaj časovno zamejenega, in tudi ne-
kaj, kar je obenem povezano z nekalkulabilnim – to pa je daleč od in-
strumentalnega proizvajanja, kakršno je na delu v tovarni. Če filozof ven
iz svoje votline prinaša zgolj rezultat – vednost –, je vajeništvo nekaj dru-
gega. Celo pri Heglu, tem sovražniku par excellence, nastopa drugačno
vajeništvo. Deleuze ga celo imenuje »to čudovito vajeništvo, ki smo mu
priča v Fenomenologiji«, ki pa po njegovem mnenju »ostaja – v svojem
načelu in prav tako v svojem rezultatu – podrejeno idealu vednosti kot
absolutne vednosti.« To pa je z gledišča osmega postulata v dogmatski
podobi skrajno problematično, kolikor ta postulat pravi, da dogmatik
zgolj rekapitulira, zbere vse skupaj v predpostavljeno enostavnem rezul-
tatu, medtem ko je učenje nekaj drugega.
Prav v tej točki je Deleuze najeksplicitnejši in tudi najbolj jasen gle-
de tega, kaj je zanj vajeništvo. Oglejmo si tako nekoliko daljši odlomek,
ki govori o tem:
»Učenje ne poteka v razmerju reprezentacije do delovanja (kot reproduk-
cija Istega), temveč v razmerju znaka do odgovora (kot srečanje z Drugim).
Znak vsebuje heterogenost vsaj na tri načine: najprej v objektu, ki znak nosi
ali oddaja in ki nujno predstavlja neko razliko v ravni tako kot dva dispara-
tna reda velikosti ali realnosti, med katerima se zablešči znak; po drugi stra-
ni v samem sebi, saj znak ovija neki drug ‘objekt’ v mejah objekta, ki ta znak
nosi, in uteleša moč narave ali duha (Ideje); in končno v odgovoru, ki ga sam
spodbudi, pri čemer gibanje odgovora ni ‘podobno’ gibanju znaka. Plaval-
čevo gibanje ni podobno gibanju vala; natančneje, gibi učitelja plavanja, ki
jih ponavljamo na pesku, niso nič v razmerju do gibanj vala, ki se jih nauči-
mo prestreči samo, če jih praktično dojamemo kot znake. Zato je tako tež-
ko reči, kako se kdo česa uči: obstaja praktična, prirojena ali pridobljena do-
mačnost z znaki, ki napravi iz vsake vzgoje nekaj ljubezenskega, vendar tudi
smrtnega. Ničesar se ne naučimo od tistega, ki nam pravi: Delaj tako kot jaz.
Naši edini učitelji so tisti, ki nam pravijo ‘Delaj z menoj’ in ki, namesto da bi
nam predlagali geste, ki jih je treba ponavljati, znajo oddajati znake, ki jih je
tnost, pomnjenje in misel. Z vsem svojim nujnim nasiljem in krutostmi
kultura, kot je že rekel Nietzsche, »vzgaja ‘ljudstvo mislecev’« zato, »da
bi vzgojila duha«.
Običajno se sicer pogosto priznava pomembnost in dostojanstvo
učenja. A videti je, da gre v tem primeru bolj za poklon empiričnim po-
gojem Vednosti: v tem pripravljalnem gibanju vidijo plemenitost, ki pa
mora kljub temu v rezultatu izginiti. Učenje ni nič drugega kot posre-
dnik med ne-vednostjo in vednostjo, prehod od enega k drugemu in v
zadnji instanci postane neskončna naloga. Po drugi strani je parado-
ksno, da je za Deleuza vajeništvo nekaj časovno zamejenega, in tudi ne-
kaj, kar je obenem povezano z nekalkulabilnim – to pa je daleč od in-
strumentalnega proizvajanja, kakršno je na delu v tovarni. Če filozof ven
iz svoje votline prinaša zgolj rezultat – vednost –, je vajeništvo nekaj dru-
gega. Celo pri Heglu, tem sovražniku par excellence, nastopa drugačno
vajeništvo. Deleuze ga celo imenuje »to čudovito vajeništvo, ki smo mu
priča v Fenomenologiji«, ki pa po njegovem mnenju »ostaja – v svojem
načelu in prav tako v svojem rezultatu – podrejeno idealu vednosti kot
absolutne vednosti.« To pa je z gledišča osmega postulata v dogmatski
podobi skrajno problematično, kolikor ta postulat pravi, da dogmatik
zgolj rekapitulira, zbere vse skupaj v predpostavljeno enostavnem rezul-
tatu, medtem ko je učenje nekaj drugega.
Prav v tej točki je Deleuze najeksplicitnejši in tudi najbolj jasen gle-
de tega, kaj je zanj vajeništvo. Oglejmo si tako nekoliko daljši odlomek,
ki govori o tem:
»Učenje ne poteka v razmerju reprezentacije do delovanja (kot reproduk-
cija Istega), temveč v razmerju znaka do odgovora (kot srečanje z Drugim).
Znak vsebuje heterogenost vsaj na tri načine: najprej v objektu, ki znak nosi
ali oddaja in ki nujno predstavlja neko razliko v ravni tako kot dva dispara-
tna reda velikosti ali realnosti, med katerima se zablešči znak; po drugi stra-
ni v samem sebi, saj znak ovija neki drug ‘objekt’ v mejah objekta, ki ta znak
nosi, in uteleša moč narave ali duha (Ideje); in končno v odgovoru, ki ga sam
spodbudi, pri čemer gibanje odgovora ni ‘podobno’ gibanju znaka. Plaval-
čevo gibanje ni podobno gibanju vala; natančneje, gibi učitelja plavanja, ki
jih ponavljamo na pesku, niso nič v razmerju do gibanj vala, ki se jih nauči-
mo prestreči samo, če jih praktično dojamemo kot znake. Zato je tako tež-
ko reči, kako se kdo česa uči: obstaja praktična, prirojena ali pridobljena do-
mačnost z znaki, ki napravi iz vsake vzgoje nekaj ljubezenskega, vendar tudi
smrtnega. Ničesar se ne naučimo od tistega, ki nam pravi: Delaj tako kot jaz.
Naši edini učitelji so tisti, ki nam pravijo ‘Delaj z menoj’ in ki, namesto da bi
nam predlagali geste, ki jih je treba ponavljati, znajo oddajati znake, ki jih je
