Page 63 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 63
lekcije deleuzovega pojmovanja vajeništva 63
no razloči nekatere koncepte, kot so Drugi, želja, nagon in objet petit a,
kar nam lahko pri tematiki, ki nas tu zanima, močno pomaga. V nada-
ljevanju bomo torej postopali tako, da si bomo najprej ogledali nekate-
re zastavke Deleuzovega filozofskega projekta, da bi sploh lahko umesti-
li njegovo pojmovanje »vajeništva«, nato bomo izpostavili nekatere za-
gate Deleuzovega projekta in na koncu podali nekatere kritične (lacano-
vske) pripombe.
Že na splošni ravni, še preden torej nastopi samo pojmovanje vaje-
ništva, bi najprej morali izpostaviti Deleuzovo kritiko reprezentacije. Ta
tvori osnovno os Deleuzovega filozofskega projekta in ima svoje pred-
nosti ter kajpak tudi slabosti. V osnovi, če nekoliko poenostavimo, po-
stavlja pod vprašaj samo avtorizacijo mesta, s katerega nekdo ali pa nek
diskurz govori. Obrazci so lahko različni. Na primer: »Vsi vemo …«,
»Vsakdo mora priznati …«, »Splošno znano je …«, »Filozofom je zna-
no …«, »Pedagogika kot znanost …«, »Kdor govori o vzgoji …« itn.
Problem je torej izhodišče, predstava ali reprezentacija, v imenu kate-
re govorimo, vzgajamo, poučujemo. Klasični negativni zgled za filozo-
fe in seveda tudi Deleuza pri tem predstavlja Platon in njegova teorija
idej. Po tej plati, mimogrede, Deleuze ni kaj prida izviren, saj se vpisuje
v linijo, ki poteka od Nietzscheja prek Heideggra do Derridaja in Laca-
na. Če razpravo s Platonom omejimo na vidik, ki zadeva prenos vedno-
sti, se postavlja naslednje vprašanje: kaj se sploh prenaša? Razvpita sce-
na s sužnjem iz Platonovega dialoga Menon priča namreč o tem, da je na
neki način »že vse znano in poznano«, le spomniti se je treba. Sokrat
z veščo uporabo majevtične metode namreč pokaže, da celo to »beba-
lo«, suženj, »polbitje«, »govoreče orodje« kot ga je kasneje poimeno-
val Aristotel, na neki način že vse ve – samo zvito ga je treba pripeljati
do tega. Zvijačnost, dejavnost in aktivnost je tako na strani »učitelja«,
medtem ko je »učenčeva« naloga zgolj v tem, da se »prepusti modremu
vodstvu«. No, to vodstvo le ni tako »modro«, kot je videti na prvi po-
gled, zlasti pa ni ne avtonomno ne ustvarjalno. Kajti v Platonovem pri-
meru »učitelj« konec koncev ni nič drugega kot spretno in neustvar-
jalno orodje, ki mora »samo« odkriti tisto, kar že izgotovljeno obstaja:
Ideje. Učiteljeva naloga v tem primeru je samo »odkriti«, da »je vse že
tu«, ohraniti in ohranjati obstoječe.
Ravno v tej točki lahko najbolj izmerimo razliko do Deleuza. Dele-
uze namreč vselej izpostavlja, da je naloga filozofije in mišljenja nasploh
ustvarjanje novega. Do tega pa ne pridemo tako zlahka, zlasti ne s pre-
prosto izmenjavo mnenj v kaki razpravi: »Ko zaslišim, zdaj bomo pa
malo podiskutirali«, pravi nekje Deleuze, »zgrabim denarnico in jo po-
no razloči nekatere koncepte, kot so Drugi, želja, nagon in objet petit a,
kar nam lahko pri tematiki, ki nas tu zanima, močno pomaga. V nada-
ljevanju bomo torej postopali tako, da si bomo najprej ogledali nekate-
re zastavke Deleuzovega filozofskega projekta, da bi sploh lahko umesti-
li njegovo pojmovanje »vajeništva«, nato bomo izpostavili nekatere za-
gate Deleuzovega projekta in na koncu podali nekatere kritične (lacano-
vske) pripombe.
Že na splošni ravni, še preden torej nastopi samo pojmovanje vaje-
ništva, bi najprej morali izpostaviti Deleuzovo kritiko reprezentacije. Ta
tvori osnovno os Deleuzovega filozofskega projekta in ima svoje pred-
nosti ter kajpak tudi slabosti. V osnovi, če nekoliko poenostavimo, po-
stavlja pod vprašaj samo avtorizacijo mesta, s katerega nekdo ali pa nek
diskurz govori. Obrazci so lahko različni. Na primer: »Vsi vemo …«,
»Vsakdo mora priznati …«, »Splošno znano je …«, »Filozofom je zna-
no …«, »Pedagogika kot znanost …«, »Kdor govori o vzgoji …« itn.
Problem je torej izhodišče, predstava ali reprezentacija, v imenu kate-
re govorimo, vzgajamo, poučujemo. Klasični negativni zgled za filozo-
fe in seveda tudi Deleuza pri tem predstavlja Platon in njegova teorija
idej. Po tej plati, mimogrede, Deleuze ni kaj prida izviren, saj se vpisuje
v linijo, ki poteka od Nietzscheja prek Heideggra do Derridaja in Laca-
na. Če razpravo s Platonom omejimo na vidik, ki zadeva prenos vedno-
sti, se postavlja naslednje vprašanje: kaj se sploh prenaša? Razvpita sce-
na s sužnjem iz Platonovega dialoga Menon priča namreč o tem, da je na
neki način »že vse znano in poznano«, le spomniti se je treba. Sokrat
z veščo uporabo majevtične metode namreč pokaže, da celo to »beba-
lo«, suženj, »polbitje«, »govoreče orodje« kot ga je kasneje poimeno-
val Aristotel, na neki način že vse ve – samo zvito ga je treba pripeljati
do tega. Zvijačnost, dejavnost in aktivnost je tako na strani »učitelja«,
medtem ko je »učenčeva« naloga zgolj v tem, da se »prepusti modremu
vodstvu«. No, to vodstvo le ni tako »modro«, kot je videti na prvi po-
gled, zlasti pa ni ne avtonomno ne ustvarjalno. Kajti v Platonovem pri-
meru »učitelj« konec koncev ni nič drugega kot spretno in neustvar-
jalno orodje, ki mora »samo« odkriti tisto, kar že izgotovljeno obstaja:
Ideje. Učiteljeva naloga v tem primeru je samo »odkriti«, da »je vse že
tu«, ohraniti in ohranjati obstoječe.
Ravno v tej točki lahko najbolj izmerimo razliko do Deleuza. Dele-
uze namreč vselej izpostavlja, da je naloga filozofije in mišljenja nasploh
ustvarjanje novega. Do tega pa ne pridemo tako zlahka, zlasti ne s pre-
prosto izmenjavo mnenj v kaki razpravi: »Ko zaslišim, zdaj bomo pa
malo podiskutirali«, pravi nekje Deleuze, »zgrabim denarnico in jo po-
