Page 58 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 58
Drugo pedagoškega diskurza
strani učitelja, toda na paradoksen način, in sicer tako, da je utelešena v
učencih kot »sredstvih« njegovega poučevanja oziroma učnega procesa,
pri čemer je ta vednost sama nedoločena, ker nima svojih (institucional-
nih) mej. Namesto simbolno zamejene vednosti s strani »očetovske«
metafore kot omejitve dobimo (kruti) materinski/učiteljski nadjaz, ki
ga nenehno izobražujejo učenci. Kot smo že izpostavili, je ta poteza v ce-
loti realizirana pri Deleuzovem Masochu, kjer je predpogoj mazohistič-
ne strukture natanko »pedagoški proces«, v katerem mora mazohistič-
na žrtev izobraziti svojega nevednega rablja. Vseživljenjsko učenje k temu
doda permanentnost tega procesa.
Natanko v tem pa je tudi paradoksna zagata perverzije: perverznež
potrebuje Drugega, a razcepljenega Drugega. Če J.-A. Miller zapiše, da
»v perverziji ni negacije Drugega« (Miller, 2001: 117), potem je to zato,
ker gre v perverziji za kreacijo Drugega, tako rekoč za njegovo stvarje-
nje. To pomeni, da perverznež lastni manko premesti v manko Druge-
ga, tako da se sam postavi na mesto tega manka v Drugem, ki pa mora,
manko Drugega namreč, vselej ostati utajen. Od tod samoinstrumen-
talizacija perverzneža na raven objekta a, ki naj zapolni luknjo v Dru-
gem. Prav premestitev manka se zdi ključna pri vprašanju, zakaj se per-
verzija na prvi pogled zdi postmetafizična struktura, kolikor se ji posre-
či »prikriti« svoje še kako metafizično poreklo. Miller namreč na neki
točki pravi, »da je gon po sami svoji naravi perverzen in da je perverzija
norma gona« (ibid.: 111). Ta ekvivalenca perverzije in gona pomeni pre-
prosto dvoje, in sicer prvič, da gre pri gonu za premestitev objekta – od
objekta zadovoljitve k zadovoljitvi kot objektu, se pravi od aim h goal, če
uporabimo Lacanove termine (Lacan, 1996: 164) –, in drugič, da ta pre-
mestitev ne pomeni povratka k ravni primitivne seksualnosti, ki temelji
na primatu gona nad njegovim objektom,12 čeprav se na prvi pogled zdi,
da gre natanko za to. Miller v nadaljevanju pojasni (ibid.: 114): »Gon ni
primitiven in ‘predojdipski goni’ niso predlingvistični goni. Tisto, kar je
Lacan imenoval Drugi, je v gonu že prisotno. Zato je gon kuhan.« Dru-
gače povedano, dejstvo, da perverznež v nekem smislu ni podvržen ka-
stracijskemu kompleksu, ker ga premesti v Drugega, nikakor ne pome-
ni, da ni podvržen nobeni normi oziroma strukturiranosti, temveč le,
da te norme ni mogoče neposredno deducirati (kakor pri nevrozi), koli-
kor je dedukcija gona možna ob predpostavki lokalizacije objekta v Dru-
12 O tem najbolj zgovorno priča tale Freudova opomba: »Največja razlika med ljubezenskim življe-
njem starega sveta in našim je pač v tem, da antika poudarja sam nagon, mi pa njegov objekt. Stari so
slavili nagon in bili pripravljeni z njim oplemenititi tudi manjvreden objekt, medtem ko mi dejavnost
nagona samo na sebi podcenjujemo in jo opravičujemo samo z odlikami objekta.« (Freud, 1995: 30)
strani učitelja, toda na paradoksen način, in sicer tako, da je utelešena v
učencih kot »sredstvih« njegovega poučevanja oziroma učnega procesa,
pri čemer je ta vednost sama nedoločena, ker nima svojih (institucional-
nih) mej. Namesto simbolno zamejene vednosti s strani »očetovske«
metafore kot omejitve dobimo (kruti) materinski/učiteljski nadjaz, ki
ga nenehno izobražujejo učenci. Kot smo že izpostavili, je ta poteza v ce-
loti realizirana pri Deleuzovem Masochu, kjer je predpogoj mazohistič-
ne strukture natanko »pedagoški proces«, v katerem mora mazohistič-
na žrtev izobraziti svojega nevednega rablja. Vseživljenjsko učenje k temu
doda permanentnost tega procesa.
Natanko v tem pa je tudi paradoksna zagata perverzije: perverznež
potrebuje Drugega, a razcepljenega Drugega. Če J.-A. Miller zapiše, da
»v perverziji ni negacije Drugega« (Miller, 2001: 117), potem je to zato,
ker gre v perverziji za kreacijo Drugega, tako rekoč za njegovo stvarje-
nje. To pomeni, da perverznež lastni manko premesti v manko Druge-
ga, tako da se sam postavi na mesto tega manka v Drugem, ki pa mora,
manko Drugega namreč, vselej ostati utajen. Od tod samoinstrumen-
talizacija perverzneža na raven objekta a, ki naj zapolni luknjo v Dru-
gem. Prav premestitev manka se zdi ključna pri vprašanju, zakaj se per-
verzija na prvi pogled zdi postmetafizična struktura, kolikor se ji posre-
či »prikriti« svoje še kako metafizično poreklo. Miller namreč na neki
točki pravi, »da je gon po sami svoji naravi perverzen in da je perverzija
norma gona« (ibid.: 111). Ta ekvivalenca perverzije in gona pomeni pre-
prosto dvoje, in sicer prvič, da gre pri gonu za premestitev objekta – od
objekta zadovoljitve k zadovoljitvi kot objektu, se pravi od aim h goal, če
uporabimo Lacanove termine (Lacan, 1996: 164) –, in drugič, da ta pre-
mestitev ne pomeni povratka k ravni primitivne seksualnosti, ki temelji
na primatu gona nad njegovim objektom,12 čeprav se na prvi pogled zdi,
da gre natanko za to. Miller v nadaljevanju pojasni (ibid.: 114): »Gon ni
primitiven in ‘predojdipski goni’ niso predlingvistični goni. Tisto, kar je
Lacan imenoval Drugi, je v gonu že prisotno. Zato je gon kuhan.« Dru-
gače povedano, dejstvo, da perverznež v nekem smislu ni podvržen ka-
stracijskemu kompleksu, ker ga premesti v Drugega, nikakor ne pome-
ni, da ni podvržen nobeni normi oziroma strukturiranosti, temveč le,
da te norme ni mogoče neposredno deducirati (kakor pri nevrozi), koli-
kor je dedukcija gona možna ob predpostavki lokalizacije objekta v Dru-
12 O tem najbolj zgovorno priča tale Freudova opomba: »Največja razlika med ljubezenskim življe-
njem starega sveta in našim je pač v tem, da antika poudarja sam nagon, mi pa njegov objekt. Stari so
slavili nagon in bili pripravljeni z njim oplemenititi tudi manjvreden objekt, medtem ko mi dejavnost
nagona samo na sebi podcenjujemo in jo opravičujemo samo z odlikami objekta.« (Freud, 1995: 30)
