Page 53 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 53
večnost nevednosti: agamben, deleuze in čas
vseživljenjskega učenja 53
Vidimo torej, da za Heideggra konec metafizike – zanj je namreč filozofi-
ja povsem istovetna z metafiziko – pomeni neke vrste zbranost, zgostitev
in s tem radikalizacijo, a česa? Ničesar drugega kot formiranja oziroma
uformljanja, če je prav to temeljna strukturna operacija zahodne metafi-
zike, kot sugerira Agamben. Vendarle je treba tu opozoriti, da pri tem ne
gre preprosto za formiranje, kot so ga poznale in prakticirale institucije
disciplinarne družbe, kajti konec metafizike označuje hkrati tudi konec
tega modela oblasti, s tem pa njegovo radikalizacijo, kar pa seveda ni brez
posledic za modus njegovega delovanja. Drugače rečeno, konec metafizi-
ke kot Bildung pomeni odsotnost forme oziroma norme, sama ta odso-
tnost pa je najradikalnejša in najekstremnejša forma/norma, kar je danes
morda najbolj vidno prav na področju izobraževanja. In to točko bi radi
navezali na že omenjeno Deleuzovo v vseh ozirih prelomno intervencijo,
naslovljeno »Družba nadzora«, ki po našem mnenju označuje natanko
to, kar Heidegger opredeli kot konec metafizike, se pravi kraj, »na kate-
rem se zbere v svoji skrajni možnosti celotno njene zgodovine«.
Deleuze namreč v tem tekstu prvič konstatira in analizira tisto, kar
je po njegovih besedah Michel Foucault že predvidel, in sicer »kratkost«
disciplinarnega modela oblasti, njegovo krizo in njegov iztek. V zvezi s
tem kategorično zapiše: »Priča smo splošni krizi vseh okolij zapiranja,
zapora, bolnišnice, tovarne, šole, družine.« (Deleuze, 2002: 174) Tisto,
kar je po Deleuzu nasledilo ta model oblasti, je nov model, ki ga sam ime-
nuje »družba nadzora«: »Družbe nadzora ravno stopajo na mesto di-
sciplinarnih družb.« (Ibid.) Na tem mestu se Deleuzu seveda upraviče-
no zastavlja ključno vprašanje razlike med obema modeloma, predvsem
kar zadeva njun logični in strukturni ustroj. Da bi jo ponazoril, se za-
teče k dvojni primerjavi dveh logičnih načel in njima ustrezajočih pa-
radigmatskih institucij, ko pravi: »Zapiranja so kalupi, različni odlitki,
medtem ko so nadzori modulacije, nekakšen samodeformirajoči se odli-
tek, ki bi se iz trenutka v trenutek nenehno spreminjal« (ibid.). Posledice
na ravni institucionalne preobrazbe so seveda neizbežne: »Toda v druž-
bi nadzora je tovarno nadomestilo podjetje«. (Ibid.) Po Deleuzu je rav-
no podjetje tisto načelo, ki je danes totalizirajoče, kolikor se najrazlič-
nejše in med seboj ločene prakse povezujejo in stapljajo ravno na njegovi
podlagi. A kaj natančneje pomeni, da je podjetje stopilo na mesto tovar-
ne, da je modulacija zamenjala kalup? Na to ključno vprašanje Deleuze
odgovori zelo zgoščeno. V nasprotju s časovno-prostorsko omejenostjo
metafizičnih praks formiranja ali ukalupljenja, če uporabimo Deleuzov
izraz, za katere je bilo značilno, da se vanje vstopa in iz njih izstopa, je za
družbe nadzora značilno nekaj nasprotnega. Deleuze kategorično izjavi:
vseživljenjskega učenja 53
Vidimo torej, da za Heideggra konec metafizike – zanj je namreč filozofi-
ja povsem istovetna z metafiziko – pomeni neke vrste zbranost, zgostitev
in s tem radikalizacijo, a česa? Ničesar drugega kot formiranja oziroma
uformljanja, če je prav to temeljna strukturna operacija zahodne metafi-
zike, kot sugerira Agamben. Vendarle je treba tu opozoriti, da pri tem ne
gre preprosto za formiranje, kot so ga poznale in prakticirale institucije
disciplinarne družbe, kajti konec metafizike označuje hkrati tudi konec
tega modela oblasti, s tem pa njegovo radikalizacijo, kar pa seveda ni brez
posledic za modus njegovega delovanja. Drugače rečeno, konec metafizi-
ke kot Bildung pomeni odsotnost forme oziroma norme, sama ta odso-
tnost pa je najradikalnejša in najekstremnejša forma/norma, kar je danes
morda najbolj vidno prav na področju izobraževanja. In to točko bi radi
navezali na že omenjeno Deleuzovo v vseh ozirih prelomno intervencijo,
naslovljeno »Družba nadzora«, ki po našem mnenju označuje natanko
to, kar Heidegger opredeli kot konec metafizike, se pravi kraj, »na kate-
rem se zbere v svoji skrajni možnosti celotno njene zgodovine«.
Deleuze namreč v tem tekstu prvič konstatira in analizira tisto, kar
je po njegovih besedah Michel Foucault že predvidel, in sicer »kratkost«
disciplinarnega modela oblasti, njegovo krizo in njegov iztek. V zvezi s
tem kategorično zapiše: »Priča smo splošni krizi vseh okolij zapiranja,
zapora, bolnišnice, tovarne, šole, družine.« (Deleuze, 2002: 174) Tisto,
kar je po Deleuzu nasledilo ta model oblasti, je nov model, ki ga sam ime-
nuje »družba nadzora«: »Družbe nadzora ravno stopajo na mesto di-
sciplinarnih družb.« (Ibid.) Na tem mestu se Deleuzu seveda upraviče-
no zastavlja ključno vprašanje razlike med obema modeloma, predvsem
kar zadeva njun logični in strukturni ustroj. Da bi jo ponazoril, se za-
teče k dvojni primerjavi dveh logičnih načel in njima ustrezajočih pa-
radigmatskih institucij, ko pravi: »Zapiranja so kalupi, različni odlitki,
medtem ko so nadzori modulacije, nekakšen samodeformirajoči se odli-
tek, ki bi se iz trenutka v trenutek nenehno spreminjal« (ibid.). Posledice
na ravni institucionalne preobrazbe so seveda neizbežne: »Toda v druž-
bi nadzora je tovarno nadomestilo podjetje«. (Ibid.) Po Deleuzu je rav-
no podjetje tisto načelo, ki je danes totalizirajoče, kolikor se najrazlič-
nejše in med seboj ločene prakse povezujejo in stapljajo ravno na njegovi
podlagi. A kaj natančneje pomeni, da je podjetje stopilo na mesto tovar-
ne, da je modulacija zamenjala kalup? Na to ključno vprašanje Deleuze
odgovori zelo zgoščeno. V nasprotju s časovno-prostorsko omejenostjo
metafizičnih praks formiranja ali ukalupljenja, če uporabimo Deleuzov
izraz, za katere je bilo značilno, da se vanje vstopa in iz njih izstopa, je za
družbe nadzora značilno nekaj nasprotnega. Deleuze kategorično izjavi:
