Page 55 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 55
večnost nevednosti: agamben, deleuze in čas
vseživljenjskega učenja 55
ra« hkrati pomeni in je zamenljiv z izrazom »post-normativna druž-
ba«. Deleuzov izraz »modulacija« označuje natanko to dejstvo, koli-
kor gre pri tem za nenehno izumljanje norme, za nenehno vzpostavljanje
oziroma kreacijo manjkajočega in vselej odsotnega kriterija.8
Tu je mogoče postaviti vzporednice s tistim, kar je avstrijski filozof
izobraževanja Paul Konrad Liessmann opisal s teorijo neizobrazbe (Un-
bildung) (Liessmann, 2006; 2009: 37–72), pri čemer velja seveda pou-
dariti, da tudi do pojava neizobrazbe, enako kakor do družbe nadzora,
ni prišlo nenadoma, temveč predstavlja le zgodovinski nasledek tistega,
kar je Adorno pred tem opisal s »teorijo polizobrazbe« (Adorno, 2009:
5–35). Kot taki sta torej polizobrazba in neizobrazba del istega zgodo-
vinskega procesa zatona izobrazbe, ki v bolj množični obliki poteka vsaj
od druge svetovne vojne dalje. Da bi torej pokazali inherentno poveza-
vo med Deleuzovo teorijo družbe nadzora ter momentom post-norma-
tivnosti neizobrazbe pri Liessmanu, je morda najbolje začeti pri tistem,
kar neizobrazbi zgodovinsko predhodi – pri polizobrazbi. Če na tej toč-
ki najprej na kratko povzamemo Adorna kot ključno referenco, potem
lahko rečemo, da je šlo pri pojavu polizobrazbe za to, da je formalno iz-
obrazbo, pridobljeno skozi dialektični proces formiranja osebnosti v jav-
nih izobraževalnih ustanovah – Adornov ideal sta seveda bili humbold-
tovska univerza in klasična gimnazija –, skozi katero se je oseba »izobli-
kovala« oziroma »formirala« v državljana, zmožnega javnega življenja,
začela dokončno razkrajati »kulturna industrija« (ibid.: 12).9 S tem iz-
razom je Adorno meril na pojav Hollywooda, na reklamno in zabavno
industrijo, ki je začela tedaj prevladovati. Da ne bo pomote: formalna in
splošna izobrazba je bila tedaj že stoletje v krizi, toda tako silovit sunek v
svoje drobovje dobi šele po 2. svetovni vojni s kulturno industrijo.
Motiv, ki je Adorna gnal v kritiki polizobrazbe, je seveda njegovo
grozljivo spoznanje po vrnitvi v Nemčijo, da je učinek, ki ga je tam ime-
la kulturna industrija, poskus »pozabe Auschwitza« oziroma beg pred
soočenjem z njegovo travmo, kar je bilo v popolnem nasprotju s tistim
občim in edinim upravičenim smotrom, ki ga je Adorno postavil kot
8 S tem seveda nikakor nočemo zagovarjati nekakšnega »povratka« k normi, prej nasprotno. Kot
bomo videli v nadaljevanju, je analitična funkcija norme nekaj povsem drugega; poleg tega bi bilo
širšo refleksijo o statusu »norme« znotraj Foucaultovih analiz potrebno šele opraviti. S tem ne cilja-
mo zgolj na paradoksno odsotnost norme znotraj družbe nadzora, ki je sama postala največja nor-
ma, temveč tudi na vprašanje (ne)obstoja norme znotraj disciplinarnih dispozitivov.
9 Za izčrpen in pronicljiv komentar tako Adornove teorije polizobrazbe kakor tudi Liessmannove
teorije neizobrazbe cf. Kodelja, 2009: 73–105.
vseživljenjskega učenja 55
ra« hkrati pomeni in je zamenljiv z izrazom »post-normativna druž-
ba«. Deleuzov izraz »modulacija« označuje natanko to dejstvo, koli-
kor gre pri tem za nenehno izumljanje norme, za nenehno vzpostavljanje
oziroma kreacijo manjkajočega in vselej odsotnega kriterija.8
Tu je mogoče postaviti vzporednice s tistim, kar je avstrijski filozof
izobraževanja Paul Konrad Liessmann opisal s teorijo neizobrazbe (Un-
bildung) (Liessmann, 2006; 2009: 37–72), pri čemer velja seveda pou-
dariti, da tudi do pojava neizobrazbe, enako kakor do družbe nadzora,
ni prišlo nenadoma, temveč predstavlja le zgodovinski nasledek tistega,
kar je Adorno pred tem opisal s »teorijo polizobrazbe« (Adorno, 2009:
5–35). Kot taki sta torej polizobrazba in neizobrazba del istega zgodo-
vinskega procesa zatona izobrazbe, ki v bolj množični obliki poteka vsaj
od druge svetovne vojne dalje. Da bi torej pokazali inherentno poveza-
vo med Deleuzovo teorijo družbe nadzora ter momentom post-norma-
tivnosti neizobrazbe pri Liessmanu, je morda najbolje začeti pri tistem,
kar neizobrazbi zgodovinsko predhodi – pri polizobrazbi. Če na tej toč-
ki najprej na kratko povzamemo Adorna kot ključno referenco, potem
lahko rečemo, da je šlo pri pojavu polizobrazbe za to, da je formalno iz-
obrazbo, pridobljeno skozi dialektični proces formiranja osebnosti v jav-
nih izobraževalnih ustanovah – Adornov ideal sta seveda bili humbold-
tovska univerza in klasična gimnazija –, skozi katero se je oseba »izobli-
kovala« oziroma »formirala« v državljana, zmožnega javnega življenja,
začela dokončno razkrajati »kulturna industrija« (ibid.: 12).9 S tem iz-
razom je Adorno meril na pojav Hollywooda, na reklamno in zabavno
industrijo, ki je začela tedaj prevladovati. Da ne bo pomote: formalna in
splošna izobrazba je bila tedaj že stoletje v krizi, toda tako silovit sunek v
svoje drobovje dobi šele po 2. svetovni vojni s kulturno industrijo.
Motiv, ki je Adorna gnal v kritiki polizobrazbe, je seveda njegovo
grozljivo spoznanje po vrnitvi v Nemčijo, da je učinek, ki ga je tam ime-
la kulturna industrija, poskus »pozabe Auschwitza« oziroma beg pred
soočenjem z njegovo travmo, kar je bilo v popolnem nasprotju s tistim
občim in edinim upravičenim smotrom, ki ga je Adorno postavil kot
8 S tem seveda nikakor nočemo zagovarjati nekakšnega »povratka« k normi, prej nasprotno. Kot
bomo videli v nadaljevanju, je analitična funkcija norme nekaj povsem drugega; poleg tega bi bilo
širšo refleksijo o statusu »norme« znotraj Foucaultovih analiz potrebno šele opraviti. S tem ne cilja-
mo zgolj na paradoksno odsotnost norme znotraj družbe nadzora, ki je sama postala največja nor-
ma, temveč tudi na vprašanje (ne)obstoja norme znotraj disciplinarnih dispozitivov.
9 Za izčrpen in pronicljiv komentar tako Adornove teorije polizobrazbe kakor tudi Liessmannove
teorije neizobrazbe cf. Kodelja, 2009: 73–105.
