Page 54 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 54
Drugo pedagoškega diskurza
»V režimu nadzora nikoli ničesar ne končamo« (ibid.: 171). Že ta izja-
va neposredno aludira na idejo vseživljenjskega učenja, toda logiko tega
novega režima bi dojeli povsem napačno, če bi iz zgornje izjave sklepali o
permanentni prisotnosti subjekta v šolskem okolju zapiranja. Zadeva je
prej nasprotna: šola se je raztegnila preko vseh svojih meja, stopila se je z
drugimi praksami (družina, delo, itd.), postala je podjetje. Ta prehod je
temelj, na katerem se realizira ideja vseživljenjskega učenja. V temu smi-
slu lahko rečemo, da je Deleuze sedanje stanje izobraževanja na vseh rav-
neh do potankosti prerokoval na povsem osupljiv način:
»Lahko predvidevamo, da se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem
okolju, se razlikovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega za-
prtega okolja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega iz-
obraževanja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim
okvirom. Poskušajo nas prepričati, da gre za reformo šole, medtem ko gre za
likvidacijo. /.../ Modulatorno načelo ‘mezdo po zaslugah’ spravlja v skušnja-
vo samo Nacionalno izobraževanje: tako kot podjetje nadomešča tovarno,
se permanentno formiranje nagiba k zamenjavi šole, nenehen nadzor pa izpitni
preizkus znanja. Gre za najbolj gotovo sredstvo, da bomo šolo prepustili to-
varni.« (Ibid.: 171, 175)
Če povzamemo, metafizika kot formiranje je zgodovina, kolikor so
prenehala delovati njena ključna načela. Ker ni več omejitev časa in pro-
stora, ker so šola in druge izobraževalne institucije »vedno in povsod«,
izobraževanja nikoli ne končamo. Temu ustrezno je Deleuze poudaril še
eno načelo, ki ureja družbe nadzora: »neomejen odlog« (ibid.: 175). Lah-
ko bi rekli, da prav to načelo docela ustreza uvodoma omenjenemu večno
odloženemu oziroma suspendiranemu padcu Venerinega biča pri Maso-
chu, padcu, katerega esenca je, »da ne« bi padel. Natanko ta bertlebyje-
vski »da ne« je tista poteza, ki določa perverznost permanentnega iz-
obraževanja: vseživljenjsko se izobraževati, da se nikoli ne bi izobrazili.
Post-normativnost in ne-izobrazba
Deleuzova diagnoza prehoda od discipline k nadzoru, od kalupa k
modulaciji ter, ne nazadnje, od izobrazbe k permanentnemu in nikoli
končanemu izobraževanju omogoča še en uvid, ki se bolj neposredno na-
vezuje na dosedanje kritične razprave na področju filozofije izobraževa-
nja. Kot smo že nakazali, permanentno izobraževanje ne pomeni pre-
prosto permanentnega zapiranja v institucije vzgoje in izobraževanja,
prej nasprotno. S padcem in deaktivacijo časovno-prostorskih omejitev
izobraževanja in njegovih institucij se izgublja še nekaj, in sicer izobraz-
ba kot normativna kategorija. Lahko bi rekli, da izraz »družba nadzo-
»V režimu nadzora nikoli ničesar ne končamo« (ibid.: 171). Že ta izja-
va neposredno aludira na idejo vseživljenjskega učenja, toda logiko tega
novega režima bi dojeli povsem napačno, če bi iz zgornje izjave sklepali o
permanentni prisotnosti subjekta v šolskem okolju zapiranja. Zadeva je
prej nasprotna: šola se je raztegnila preko vseh svojih meja, stopila se je z
drugimi praksami (družina, delo, itd.), postala je podjetje. Ta prehod je
temelj, na katerem se realizira ideja vseživljenjskega učenja. V temu smi-
slu lahko rečemo, da je Deleuze sedanje stanje izobraževanja na vseh rav-
neh do potankosti prerokoval na povsem osupljiv način:
»Lahko predvidevamo, da se bo izobraževanje vse manj dogajalo v zaprtem
okolju, se razlikovalo od ostalega profesionalnega okolja kot od drugega za-
prtega okolja, in da bosta oba izginila v korist groznega permanentnega iz-
obraževanja, nenehnega nadzora nad delavcem-učencem ali univerzitetnim
okvirom. Poskušajo nas prepričati, da gre za reformo šole, medtem ko gre za
likvidacijo. /.../ Modulatorno načelo ‘mezdo po zaslugah’ spravlja v skušnja-
vo samo Nacionalno izobraževanje: tako kot podjetje nadomešča tovarno,
se permanentno formiranje nagiba k zamenjavi šole, nenehen nadzor pa izpitni
preizkus znanja. Gre za najbolj gotovo sredstvo, da bomo šolo prepustili to-
varni.« (Ibid.: 171, 175)
Če povzamemo, metafizika kot formiranje je zgodovina, kolikor so
prenehala delovati njena ključna načela. Ker ni več omejitev časa in pro-
stora, ker so šola in druge izobraževalne institucije »vedno in povsod«,
izobraževanja nikoli ne končamo. Temu ustrezno je Deleuze poudaril še
eno načelo, ki ureja družbe nadzora: »neomejen odlog« (ibid.: 175). Lah-
ko bi rekli, da prav to načelo docela ustreza uvodoma omenjenemu večno
odloženemu oziroma suspendiranemu padcu Venerinega biča pri Maso-
chu, padcu, katerega esenca je, »da ne« bi padel. Natanko ta bertlebyje-
vski »da ne« je tista poteza, ki določa perverznost permanentnega iz-
obraževanja: vseživljenjsko se izobraževati, da se nikoli ne bi izobrazili.
Post-normativnost in ne-izobrazba
Deleuzova diagnoza prehoda od discipline k nadzoru, od kalupa k
modulaciji ter, ne nazadnje, od izobrazbe k permanentnemu in nikoli
končanemu izobraževanju omogoča še en uvid, ki se bolj neposredno na-
vezuje na dosedanje kritične razprave na področju filozofije izobraževa-
nja. Kot smo že nakazali, permanentno izobraževanje ne pomeni pre-
prosto permanentnega zapiranja v institucije vzgoje in izobraževanja,
prej nasprotno. S padcem in deaktivacijo časovno-prostorskih omejitev
izobraževanja in njegovih institucij se izgublja še nekaj, in sicer izobraz-
ba kot normativna kategorija. Lahko bi rekli, da izraz »družba nadzo-
