Page 57 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 57
večnost nevednosti: agamben, deleuze in čas
vseživljenjskega učenja 57
sa zadeve povsem obrnejo, in sicer tako, da učenci začnejo učiti učitelje
– kar ni nič drugega kot še ena bistvena poteza perverzije, oziroma, bolj
natančno, njene mazohistične različice. To potezo je najprej opazil Dele-
uze: »Mazohistična pogodba ne izraža zgolj nujnosti žrtvinega pristan-
ka, temveč prepričevalni dar, pedagoški in juridični napor, s katerim žr-
tev izuči svojega rablja.« (Deleuze, 2000: 58–59) A tisto, kar je pri tem,
»zrelem« Deleuzu, kakor tudi pri ostalih kritikah metafizike izobraže-
vanja, posebej pri nadaljevalcih Agambenove misli, morda problematič-
no, ni sama konceptualizacija mazohizma, temveč dejstvo, da v njem vi-
dijo »prekoračitev metafizike«, ki za Deleuza vselej zadeva dekonstruk-
cijo in odpravo očetovske figure kot osišča družbene oziroma intersu-
bjektivne vezi. Deleuze namreč jasno zapiše: »Mazohist se osvobodi za
novo rojstvo, v katerem oče nima nobene vloge.« (Ibid.: 51) Lahko bi
celo rekli, da je glavni Deleuzov in Agambenov problem v tem, da spre-
gledata, kot smo že dejali, da je ta perverzna »prekoračitev metafizike«
sama še kako metafizična ter da se še kako vpisuje v metafizični horizont.
A pri tej sodbi je potrebna dodatna previdnost: ne gre namreč preprosto
za to, da bi težava tega »spregleda« bila zgolj v Deleuzovi ali Agambe-
novi epistemološki poziciji, od koder se lotevata problema metafizike in
kjer se jima perverzija še lahko zdi subverzivna, temveč prej v paradoksni
strukturi same perverzije, ki tako rekoč sama uspešno prikrije svoj me-
tafizični značaj. V čem je torej resnična težava? Zdi se, da na tem mestu
ne moremo mimo osnovnega psihoanalitičnega prispevka h konceptua-
lizaciji perverzije.
Metafizika perverzije
Sklepni del pričujočega teksta velja začeti pri splošnem obrazcu per-
verzije, kakor ga pozna psihoanaliza in ki se glasi: narediti se za sredstvo
užitka Drugega. Lacan je to formulo izrazil z obrnjenim matemom fan-
tazme (a◊$), kjer je na mestu, kamor se v nevrozi umešča subjekt, sedaj
postavljen objekt mali a, ki deluje kot element dopolnitve razcepljenega
Drugega. Kot pravi: »Ta struktura [perverzije] je pravzaprav sprevrnje-
ni učinek fantazme. Sam subjekt je tisti, ki se – ko trči ob razdeljenost
subjektivnosti – opredeli kot objekt.« (Lacan, 1996: 170) Da bi pojasni-
li razlikovalno potezo perverzije, se zdi ključna neka primerjava, in sicer
prav z nevrozo. Nevrotik namreč locira užitek (s tem pa tudi vednost o
njem) na stran Drugega, medtem ko velja za perverzneža ravno naspro-
tno. Slednji preprosto utaji dejstvo kastracije, seveda na način, da same-
ga sebe ponudi kot objekt zapolnitve luknje oziroma razcepa v Drugem.
Povedano v nekoliko bolj »pedagoških« terminih, vednost sicer je na
vseživljenjskega učenja 57
sa zadeve povsem obrnejo, in sicer tako, da učenci začnejo učiti učitelje
– kar ni nič drugega kot še ena bistvena poteza perverzije, oziroma, bolj
natančno, njene mazohistične različice. To potezo je najprej opazil Dele-
uze: »Mazohistična pogodba ne izraža zgolj nujnosti žrtvinega pristan-
ka, temveč prepričevalni dar, pedagoški in juridični napor, s katerim žr-
tev izuči svojega rablja.« (Deleuze, 2000: 58–59) A tisto, kar je pri tem,
»zrelem« Deleuzu, kakor tudi pri ostalih kritikah metafizike izobraže-
vanja, posebej pri nadaljevalcih Agambenove misli, morda problematič-
no, ni sama konceptualizacija mazohizma, temveč dejstvo, da v njem vi-
dijo »prekoračitev metafizike«, ki za Deleuza vselej zadeva dekonstruk-
cijo in odpravo očetovske figure kot osišča družbene oziroma intersu-
bjektivne vezi. Deleuze namreč jasno zapiše: »Mazohist se osvobodi za
novo rojstvo, v katerem oče nima nobene vloge.« (Ibid.: 51) Lahko bi
celo rekli, da je glavni Deleuzov in Agambenov problem v tem, da spre-
gledata, kot smo že dejali, da je ta perverzna »prekoračitev metafizike«
sama še kako metafizična ter da se še kako vpisuje v metafizični horizont.
A pri tej sodbi je potrebna dodatna previdnost: ne gre namreč preprosto
za to, da bi težava tega »spregleda« bila zgolj v Deleuzovi ali Agambe-
novi epistemološki poziciji, od koder se lotevata problema metafizike in
kjer se jima perverzija še lahko zdi subverzivna, temveč prej v paradoksni
strukturi same perverzije, ki tako rekoč sama uspešno prikrije svoj me-
tafizični značaj. V čem je torej resnična težava? Zdi se, da na tem mestu
ne moremo mimo osnovnega psihoanalitičnega prispevka h konceptua-
lizaciji perverzije.
Metafizika perverzije
Sklepni del pričujočega teksta velja začeti pri splošnem obrazcu per-
verzije, kakor ga pozna psihoanaliza in ki se glasi: narediti se za sredstvo
užitka Drugega. Lacan je to formulo izrazil z obrnjenim matemom fan-
tazme (a◊$), kjer je na mestu, kamor se v nevrozi umešča subjekt, sedaj
postavljen objekt mali a, ki deluje kot element dopolnitve razcepljenega
Drugega. Kot pravi: »Ta struktura [perverzije] je pravzaprav sprevrnje-
ni učinek fantazme. Sam subjekt je tisti, ki se – ko trči ob razdeljenost
subjektivnosti – opredeli kot objekt.« (Lacan, 1996: 170) Da bi pojasni-
li razlikovalno potezo perverzije, se zdi ključna neka primerjava, in sicer
prav z nevrozo. Nevrotik namreč locira užitek (s tem pa tudi vednost o
njem) na stran Drugega, medtem ko velja za perverzneža ravno naspro-
tno. Slednji preprosto utaji dejstvo kastracije, seveda na način, da same-
ga sebe ponudi kot objekt zapolnitve luknje oziroma razcepa v Drugem.
Povedano v nekoliko bolj »pedagoških« terminih, vednost sicer je na
