Page 56 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 56
Drugo pedagoškega diskurza
normo vsakršnega izobraževanja.10 A ne glede na neposredni namen pri
raziskovanju polizobrazbe, ki je pogojeno s pojavom instrumentalizaci-
je uma in koncentracijskih taborišč, je Adorno prišel do nekaterih splo-
šnih ugotovitev, ki so že tedaj veljale za velik del zahodnega sveta, ne
samo za Nemčijo. Splošni pojav polizobraženosti je v temu smislu pome-
nil, da je formalne in splošne standarde znanja začela izpodrivati serija
neformalnih oblik izobraževanja, klasično branje pa rumeni tisk in re-
klame. Ti elementi kulturne industrije se tedaj formalno sicer še niso šte-
li k »učnemu procesu«, so pa imeli na izobrazbo oziroma na nižanje nje-
nih standardov velik vpliv.
Liessmann je nastop pojava polizobrazbe slikovito opisal kot trenu-
tek, ko se je v šolah »namesto Goethejevega Wertherja bralo danes že
pozabljeni Plenzdorfov roman Novo trpljenje mladega W., končalo pa
z nadomeščanjem pouka zgodovine z gledanjem Spielbergovega filma
Schindlerjev seznam« (Liessmann, 2009: 53). A Liessmann gre še korak
dlje, ko pravi, da je tisto, čemur smo danes priče v družbah bolonjske re-
forme, popolne ekonomizacije univerz in vseh izobraževalnih institucij,
ter, ne nazadnje, v času vseživljenjskega učenja, prej popolna neizobraže-
nost ter da o polizobrazbi sploh ne moremo več govoriti. Naravnost sli-
kovito se izrazi, da »problem naše dobe ni polizobraženost, temveč od-
sotnost kakršne koli normativne ideje izobrazbe, iz katere bi bilo še mo-
goče razbrati nekaj podobnega pojmu polizobraženosti« (Liessmann,
2006, cit. v Kodelja, 2009: 82). Od tod izraz »neizobrazba«, ki označu-
je dejstvo, »da je ideja izobrazbe v vsakem pogledu prenehala izpolnje-
vati svojo normativno ali regulativno funkcijo. Enostavno je izginila.«
(Liessmann, 2009: 53)11
S te perspektive bi lahko dejali, da vseživljenjsko učenje stopa natan-
ko na mesto odsotnosti norme, oziroma, da samo to odsotnost posta-
vlja za normo lastne prakse. In natanko v tej obrnjeni perspektivi lahko
prihaja do tega, da se tudi na ravni razdelitve vlog znotraj učnega proce-
10 Prvi stavek slavnega Adornovega spisa Izobraževanje po Auschwitzu se namreč glasi: »Glavna zahte-
va, ki je postavljena vsemu izobraževanju, je, da se Auschwitz nikoli več ne ponovi.« (Adorno, 1998:
191)
11 Mimogrede velja dodati, da Liessmann že pred tem predlaga tudi drugačno branje pojma Bildung,
kakor ga zasledimo na primer pri že omenjenih kritikah »metafizike izobraževanja«. Zanj je
namreč morda najbolj zgleden primer realizacije Bildung Heglova Fenomenologija duha, ki se bere
kot svojevrsten »izobraževalni proces« (Liessmann, 2009: 45), pri čemer je disciplinska podreditev
temu procesu formiranja pogoj svobode subjekta, ki nastopi z absolutno vednostjo kot končno
fazo tega procesa, v kateri se retroaktivno pokaže vsa kontingentnost poprejšnje vednosti. Skratka,
daleč od tega, da Bildung ne vsebuje ideje svobode onkraj podreditve. V slovenskem prostoru je ta
tematika razvita v znani in široko diskutirani knjigi Renate Salecl Disciplina kot pogoj svobode (Salecl,
1991).
normo vsakršnega izobraževanja.10 A ne glede na neposredni namen pri
raziskovanju polizobrazbe, ki je pogojeno s pojavom instrumentalizaci-
je uma in koncentracijskih taborišč, je Adorno prišel do nekaterih splo-
šnih ugotovitev, ki so že tedaj veljale za velik del zahodnega sveta, ne
samo za Nemčijo. Splošni pojav polizobraženosti je v temu smislu pome-
nil, da je formalne in splošne standarde znanja začela izpodrivati serija
neformalnih oblik izobraževanja, klasično branje pa rumeni tisk in re-
klame. Ti elementi kulturne industrije se tedaj formalno sicer še niso šte-
li k »učnemu procesu«, so pa imeli na izobrazbo oziroma na nižanje nje-
nih standardov velik vpliv.
Liessmann je nastop pojava polizobrazbe slikovito opisal kot trenu-
tek, ko se je v šolah »namesto Goethejevega Wertherja bralo danes že
pozabljeni Plenzdorfov roman Novo trpljenje mladega W., končalo pa
z nadomeščanjem pouka zgodovine z gledanjem Spielbergovega filma
Schindlerjev seznam« (Liessmann, 2009: 53). A Liessmann gre še korak
dlje, ko pravi, da je tisto, čemur smo danes priče v družbah bolonjske re-
forme, popolne ekonomizacije univerz in vseh izobraževalnih institucij,
ter, ne nazadnje, v času vseživljenjskega učenja, prej popolna neizobraže-
nost ter da o polizobrazbi sploh ne moremo več govoriti. Naravnost sli-
kovito se izrazi, da »problem naše dobe ni polizobraženost, temveč od-
sotnost kakršne koli normativne ideje izobrazbe, iz katere bi bilo še mo-
goče razbrati nekaj podobnega pojmu polizobraženosti« (Liessmann,
2006, cit. v Kodelja, 2009: 82). Od tod izraz »neizobrazba«, ki označu-
je dejstvo, »da je ideja izobrazbe v vsakem pogledu prenehala izpolnje-
vati svojo normativno ali regulativno funkcijo. Enostavno je izginila.«
(Liessmann, 2009: 53)11
S te perspektive bi lahko dejali, da vseživljenjsko učenje stopa natan-
ko na mesto odsotnosti norme, oziroma, da samo to odsotnost posta-
vlja za normo lastne prakse. In natanko v tej obrnjeni perspektivi lahko
prihaja do tega, da se tudi na ravni razdelitve vlog znotraj učnega proce-
10 Prvi stavek slavnega Adornovega spisa Izobraževanje po Auschwitzu se namreč glasi: »Glavna zahte-
va, ki je postavljena vsemu izobraževanju, je, da se Auschwitz nikoli več ne ponovi.« (Adorno, 1998:
191)
11 Mimogrede velja dodati, da Liessmann že pred tem predlaga tudi drugačno branje pojma Bildung,
kakor ga zasledimo na primer pri že omenjenih kritikah »metafizike izobraževanja«. Zanj je
namreč morda najbolj zgleden primer realizacije Bildung Heglova Fenomenologija duha, ki se bere
kot svojevrsten »izobraževalni proces« (Liessmann, 2009: 45), pri čemer je disciplinska podreditev
temu procesu formiranja pogoj svobode subjekta, ki nastopi z absolutno vednostjo kot končno
fazo tega procesa, v kateri se retroaktivno pokaže vsa kontingentnost poprejšnje vednosti. Skratka,
daleč od tega, da Bildung ne vsebuje ideje svobode onkraj podreditve. V slovenskem prostoru je ta
tematika razvita v znani in široko diskutirani knjigi Renate Salecl Disciplina kot pogoj svobode (Salecl,
1991).
