Page 52 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 52
Drugo pedagoškega diskurza
V tej zgodovinski konstelaciji se je zdela kritika metafizike izobraževa-
nja nekako upravičena: podrejanje disciplini in normam, ki so jih vsilje-
vale institucije disciplinarne oblasti vključno s šolo, je upravičeno zbuja-
lo sum v pretirano represijo, s katero se je poskušalo zagotoviti oziroma
razviti produktivne sile kapitalistične družbe. Smotri vzgojno-izobraže-
valnih praks so bili postavljeni zunaj teh praks samih, naj je pri tem šlo
za politične smotre (izobražen državljan), ali pa ekonomske (kvalificira-
na delovna sila). Proces formiranja subjekta, posebej v svoji časovni di-
menziji, je bil razumljivo podrejen tem smotrom. S tega stališča so se, si-
cer perverzni, pozivi k neskončnemu izobraževanju, k vseživljenjskemu
učenju, za trenutek zdeli subverzivni: izobraževanje bi na ta način iztr-
gali podrejenosti zunanjim smotrom, s čimer bi te prakse dvignili na ra-
ven tega, čemur Agamben pravi »sredstva brez cilja« (Agamben, 1996).
Agambenov sloviti zgled te prekoračitve metafizike na ravni izobraževa-
nja nedvomno predstavlja Kafkov »Novi odvetnik« Bukefal, za katere-
ga metafizični zakon ni več podvržen veljavi ali uporabi, temveč le še ne-
skončni kontemplaciji (Agamben, 2009: 188). A kot rečeno, ta zastavi-
tev je morda imela svoj emancipatorni potencial v razmerju do tega, kar
je sama opredeljevala kot metafiziko izobraževanja, to je, rigiden in tog
proces formiranja subjekta.
Tisto, kar danes tej kritiki metafizike izobraževanja jemlje potenci-
al in ga celo obrača proti njej sami, je nedvomno dejstvo, da je z discipli-
narnimi družbami nepreklicno konec, kar pomeni, da je domnevno ri-
gidno ozadje, ki se ga je perverzija nadejala subvertirati, na paradoksen
način odpravljeno. A kaj to pomeni, če rečemo, da prihaja oziroma je že
prišlo do paradoksne odprave, do konca disciplinarnih družb in s tem
domnevno tudi metafizike? Kaj je pri tem »koncu« paradoksnega? Tu
velja opozoriti na Heideggrov luciden uvid v naravo tega fenomena. Po
njegovem namreč »konec metafizike« nikakor ne pomeni prenehanja, s
tem pa seveda tudi ne označuje pojava nečesa novega, post-metafizične-
ga, temveč, kot bomo poskušali tudi sami pokazati v nadaljevanju, pred-
stavlja ne le nemožnost dejanskega konca oziroma prenehanja metafizi-
ke, temveč celo njeno zaostritev, radikalizacijo. Takole pravi Heidegger
(1995: 36): »Stari pomen naše besede ‘konec’ pomeni isto kot kraj: ‘od
enega konca do drugega’ pomeni: od enega kraja do drugega. Konec fi-
lozofije je kraj, tisti, na katerem se zbere v svoji skrajni možnosti celotno
njene zgodovine. Konec kot dovršitev pomeni to zbranost.«7
7 To poanto (nemožnosti) konca metafizike pri Heideggru je v navezavi na Kafko razvil Tadej Troha
(2012), ki mu dolgujem ta uvid.
V tej zgodovinski konstelaciji se je zdela kritika metafizike izobraževa-
nja nekako upravičena: podrejanje disciplini in normam, ki so jih vsilje-
vale institucije disciplinarne oblasti vključno s šolo, je upravičeno zbuja-
lo sum v pretirano represijo, s katero se je poskušalo zagotoviti oziroma
razviti produktivne sile kapitalistične družbe. Smotri vzgojno-izobraže-
valnih praks so bili postavljeni zunaj teh praks samih, naj je pri tem šlo
za politične smotre (izobražen državljan), ali pa ekonomske (kvalificira-
na delovna sila). Proces formiranja subjekta, posebej v svoji časovni di-
menziji, je bil razumljivo podrejen tem smotrom. S tega stališča so se, si-
cer perverzni, pozivi k neskončnemu izobraževanju, k vseživljenjskemu
učenju, za trenutek zdeli subverzivni: izobraževanje bi na ta način iztr-
gali podrejenosti zunanjim smotrom, s čimer bi te prakse dvignili na ra-
ven tega, čemur Agamben pravi »sredstva brez cilja« (Agamben, 1996).
Agambenov sloviti zgled te prekoračitve metafizike na ravni izobraževa-
nja nedvomno predstavlja Kafkov »Novi odvetnik« Bukefal, za katere-
ga metafizični zakon ni več podvržen veljavi ali uporabi, temveč le še ne-
skončni kontemplaciji (Agamben, 2009: 188). A kot rečeno, ta zastavi-
tev je morda imela svoj emancipatorni potencial v razmerju do tega, kar
je sama opredeljevala kot metafiziko izobraževanja, to je, rigiden in tog
proces formiranja subjekta.
Tisto, kar danes tej kritiki metafizike izobraževanja jemlje potenci-
al in ga celo obrača proti njej sami, je nedvomno dejstvo, da je z discipli-
narnimi družbami nepreklicno konec, kar pomeni, da je domnevno ri-
gidno ozadje, ki se ga je perverzija nadejala subvertirati, na paradoksen
način odpravljeno. A kaj to pomeni, če rečemo, da prihaja oziroma je že
prišlo do paradoksne odprave, do konca disciplinarnih družb in s tem
domnevno tudi metafizike? Kaj je pri tem »koncu« paradoksnega? Tu
velja opozoriti na Heideggrov luciden uvid v naravo tega fenomena. Po
njegovem namreč »konec metafizike« nikakor ne pomeni prenehanja, s
tem pa seveda tudi ne označuje pojava nečesa novega, post-metafizične-
ga, temveč, kot bomo poskušali tudi sami pokazati v nadaljevanju, pred-
stavlja ne le nemožnost dejanskega konca oziroma prenehanja metafizi-
ke, temveč celo njeno zaostritev, radikalizacijo. Takole pravi Heidegger
(1995: 36): »Stari pomen naše besede ‘konec’ pomeni isto kot kraj: ‘od
enega konca do drugega’ pomeni: od enega kraja do drugega. Konec fi-
lozofije je kraj, tisti, na katerem se zbere v svoji skrajni možnosti celotno
njene zgodovine. Konec kot dovršitev pomeni to zbranost.«7
7 To poanto (nemožnosti) konca metafizike pri Heideggru je v navezavi na Kafko razvil Tadej Troha
(2012), ki mu dolgujem ta uvid.
