Page 51 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 51
večnost nevednosti: agamben, deleuze in čas
vseživljenjskega učenja 51
ne ustanove tudi znotraj Foucaultovega opusa upravičeno pojmujemo
kot metafizične, se pravi kot institucije uformljanja oziroma formira-
nja, kar konec koncev sugerira že sam Foucaultov izraz »družbena orto-
pedija« (Foucault, 2001: 57), ki ga je pripisal natanko omenjenim usta-
novam. S tem izrazom je Foucault meril na dve med seboj tesno pove-
zani značilnosti disciplinarnih institucij nasploh, še posebej šole, in si-
cer na funkcijo sankcioniranja kršitev družbenih norm, se pravi na nor-
mativno funkcijo šole ter na njeno disciplinarno funkcijo, pri kateri je
šlo v prvi vrsti za izpostavljenost oziroma za objektni status učencev v
razmerju do učiteljeve vednosti, preko česar je potekal proces formira-
nja subjekta. Pri tem ni šlo zgolj za sankcije, temveč prej za disciplino,
za »privzetje« vnaprej določenih vzorcev vedenja, ravnanja, delovanja
itd. Kar preprosto pomeni, da so bile šola in izobraževalne institucije
nasploh za Foucaulta najprej in predvsem kalup, mavec, v katerega se je
postavilo telesa (in duha) učencev, da so lahko rasli v skladu z družbeni-
mi normami, ki so bile utelešene prav v tem mavcu – zato izraz »druž-
bena ortopedija«.
Pogoj delovanja tovrstnih institucij disciplinarne biopolitične obla-
sti sta bili njihova prostorska in časovna omejenost. Praks vzgoje in iz-
obraževanja (kakor tudi sankcioniranja in discipliniranja v zaporih, vo-
jašnicah, bolnišnicah itd.) se namreč ni dalo izvajati povsod, temveč le
v za to točno določenih in posebej načrtovanih prostorih. To splošno
potezo zapiranja in časovno-prostorske omejenosti institucij disciplinar-
nih družb je Foucault opazil že na samem začetku svojih analiz, in sicer
v slovitem primeru o »zapiranju norcev« (Foucault, 1998). Ta poteza je
implicirala strogo razmejitev ne zgolj med institucionalnim in neinsti-
tucionalnim prostorom in časom, temveč celo med institucijami sami-
mi. Gilles Deleuze se je glede te razmejitve takole slikovito izrazil (2002:
173): »Posameznik nenehno prehaja iz enega zaprtega okolja v drugega,
vsako izmed teh okolij pa ima svoje zakone: najprej družina, nato šola
(»Nisi več doma!«), nato kasarna (»Nisi več v šoli!«), zatem tovarna, tu
in tam bolnišnica, če tako nanese, tudi zapor, ki predstavlja okolje zapi-
ranja par excellence.« Deleuzova ilustracija poudarja obe razsežnosti, ki
smo ju izpostavili zgoraj: institucije disciplinarne družbe, v katerih pote-
kajo metafizične prakse formiranja, so med seboj tako prostorsko kot ča-
sovno razmejene, kar nakazuje njihovo progresivno nepovratnost. Zapo-
ved »Nisi več v šoli!« nakazuje natanko nepovratnost izhoda iz nedole-
tnosti, ki, če se v posameznikovem življenju znova pojavi, ni sankcioni-
rana denimo s ponovnim obiskovanjem pouka, temveč z zaporom, sana-
torijem ali kakšno drugo podobno institucijo.
vseživljenjskega učenja 51
ne ustanove tudi znotraj Foucaultovega opusa upravičeno pojmujemo
kot metafizične, se pravi kot institucije uformljanja oziroma formira-
nja, kar konec koncev sugerira že sam Foucaultov izraz »družbena orto-
pedija« (Foucault, 2001: 57), ki ga je pripisal natanko omenjenim usta-
novam. S tem izrazom je Foucault meril na dve med seboj tesno pove-
zani značilnosti disciplinarnih institucij nasploh, še posebej šole, in si-
cer na funkcijo sankcioniranja kršitev družbenih norm, se pravi na nor-
mativno funkcijo šole ter na njeno disciplinarno funkcijo, pri kateri je
šlo v prvi vrsti za izpostavljenost oziroma za objektni status učencev v
razmerju do učiteljeve vednosti, preko česar je potekal proces formira-
nja subjekta. Pri tem ni šlo zgolj za sankcije, temveč prej za disciplino,
za »privzetje« vnaprej določenih vzorcev vedenja, ravnanja, delovanja
itd. Kar preprosto pomeni, da so bile šola in izobraževalne institucije
nasploh za Foucaulta najprej in predvsem kalup, mavec, v katerega se je
postavilo telesa (in duha) učencev, da so lahko rasli v skladu z družbeni-
mi normami, ki so bile utelešene prav v tem mavcu – zato izraz »druž-
bena ortopedija«.
Pogoj delovanja tovrstnih institucij disciplinarne biopolitične obla-
sti sta bili njihova prostorska in časovna omejenost. Praks vzgoje in iz-
obraževanja (kakor tudi sankcioniranja in discipliniranja v zaporih, vo-
jašnicah, bolnišnicah itd.) se namreč ni dalo izvajati povsod, temveč le
v za to točno določenih in posebej načrtovanih prostorih. To splošno
potezo zapiranja in časovno-prostorske omejenosti institucij disciplinar-
nih družb je Foucault opazil že na samem začetku svojih analiz, in sicer
v slovitem primeru o »zapiranju norcev« (Foucault, 1998). Ta poteza je
implicirala strogo razmejitev ne zgolj med institucionalnim in neinsti-
tucionalnim prostorom in časom, temveč celo med institucijami sami-
mi. Gilles Deleuze se je glede te razmejitve takole slikovito izrazil (2002:
173): »Posameznik nenehno prehaja iz enega zaprtega okolja v drugega,
vsako izmed teh okolij pa ima svoje zakone: najprej družina, nato šola
(»Nisi več doma!«), nato kasarna (»Nisi več v šoli!«), zatem tovarna, tu
in tam bolnišnica, če tako nanese, tudi zapor, ki predstavlja okolje zapi-
ranja par excellence.« Deleuzova ilustracija poudarja obe razsežnosti, ki
smo ju izpostavili zgoraj: institucije disciplinarne družbe, v katerih pote-
kajo metafizične prakse formiranja, so med seboj tako prostorsko kot ča-
sovno razmejene, kar nakazuje njihovo progresivno nepovratnost. Zapo-
ved »Nisi več v šoli!« nakazuje natanko nepovratnost izhoda iz nedole-
tnosti, ki, če se v posameznikovem življenju znova pojavi, ni sankcioni-
rana denimo s ponovnim obiskovanjem pouka, temveč z zaporom, sana-
torijem ali kakšno drugo podobno institucijo.
