Page 50 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 50
Drugo pedagoškega diskurza
izpostavljata perverzijo kot tisto anti-metafizično držo, ki se ji posreči iz-
ogniti primežu metafizičnega aparata formiranja življenja subjekta, tem-
več še veliko bolj za vprašanje, ali ni morda, kot sta sugerirala že Loren-
zo Chiesa in Frank Ruda (2011: 179), perverzna prekoračitev metafizike
sama metafizična ter zakaj sam Agamben, deloma pa to velja tudi za De-
leuza, »spregleda« natanko to »metafizičnost« same perverzije. Vpra-
šanje je tu pomembno natanko zato, ker se s stališča perverzije kot pozi-
tivne prekoračitve metafizike vseživljenjsko učenje na ravni izobraževa-
nja izkaže kot nerazrešljivi paradoks, ki se ga ne da pojasniti.
Od metafizike Bildung do družbe nadzora in »konca«
metafizike
Da bi pojasnili ta moment, je uvodoma morda vredno znova spo-
mniti na način, kako sam Agamben pojmuje metafiziko in (bio)politiko
kot njeno temeljno strukturo. Kot je znano, ta struktura temelji na dia-
lektični operaciji »politizacije golega življenja«:
»Živo bitje ima logos s tem, da v njem odpravi in ohranja lasten glas, tako kot
živi v polisu s tem, da iz njega izvzame svoje lastno golo življenje. Politika se
tako izkaže za strukturo, ki je v pravem pomenu temeljna za zahodno meta-
fiziko, kolikor zaseda mesto praga, na katerem se dopolni stik med živim bi-
tjem in logosom. ‘Politizacija’ golega življenja je metafizična naloga par excel-
lence, v kateri se odloča o človeškosti živega bitja človek, in s prevzemanjem
te naloge moderna ne dela drugega, kot da potrdi zvestobo bistveni struk-
turi metafizične tradicije.« (Agamben, 2004: 16)
Na kratko rečeno, politika kot temeljna struktura metafizike je po
Agambenu struktura formiranja oziroma uformljenja gole življenjske
substance, prehod od zoé k bíos. To je tudi tista točka, ki jo Agamben
prevzame od Foucaulta in njegove teoretizacije biopolitike, in to ne gle-
de na njuno razhajanje glede krajev, kjer naj bi bila domnevno najbolj na
delu omenjena struktura. Če so se namreč Foucaultove analize osredo-
točale na delovanje institucij disciplinarne oblasti, med katere so spa-
dale tudi vzgojno-izobraževalne ustanove, pa je po Agambenu privile-
giran kraj udejanjanja tega tipa oblasti seveda Auschwitz. A kot rečeno,
ne glede na to razliko je Agambenovo stališče, da so Foucaultove ana-
lize povsem pravilne ter da je edina Foucaultova težava v tem, da jih ni
razširil na privilegiran kraj metafizične biopolitike v moderni, ki je prav
taborišče smrti. To pa preprosto pomeni, da lahko vzgojno-izobraževal-
umetnost konsekvenc in sestopov, suspenzov in padcev.« Pred tem, na drugem mestu, Deleuze iro-
nijo in humor jasno pripiše obema modusoma perverzije, sadizmu (ironija) in mazohizmu (humor)
(Deleuze, 2000: 62–69).
izpostavljata perverzijo kot tisto anti-metafizično držo, ki se ji posreči iz-
ogniti primežu metafizičnega aparata formiranja življenja subjekta, tem-
več še veliko bolj za vprašanje, ali ni morda, kot sta sugerirala že Loren-
zo Chiesa in Frank Ruda (2011: 179), perverzna prekoračitev metafizike
sama metafizična ter zakaj sam Agamben, deloma pa to velja tudi za De-
leuza, »spregleda« natanko to »metafizičnost« same perverzije. Vpra-
šanje je tu pomembno natanko zato, ker se s stališča perverzije kot pozi-
tivne prekoračitve metafizike vseživljenjsko učenje na ravni izobraževa-
nja izkaže kot nerazrešljivi paradoks, ki se ga ne da pojasniti.
Od metafizike Bildung do družbe nadzora in »konca«
metafizike
Da bi pojasnili ta moment, je uvodoma morda vredno znova spo-
mniti na način, kako sam Agamben pojmuje metafiziko in (bio)politiko
kot njeno temeljno strukturo. Kot je znano, ta struktura temelji na dia-
lektični operaciji »politizacije golega življenja«:
»Živo bitje ima logos s tem, da v njem odpravi in ohranja lasten glas, tako kot
živi v polisu s tem, da iz njega izvzame svoje lastno golo življenje. Politika se
tako izkaže za strukturo, ki je v pravem pomenu temeljna za zahodno meta-
fiziko, kolikor zaseda mesto praga, na katerem se dopolni stik med živim bi-
tjem in logosom. ‘Politizacija’ golega življenja je metafizična naloga par excel-
lence, v kateri se odloča o človeškosti živega bitja človek, in s prevzemanjem
te naloge moderna ne dela drugega, kot da potrdi zvestobo bistveni struk-
turi metafizične tradicije.« (Agamben, 2004: 16)
Na kratko rečeno, politika kot temeljna struktura metafizike je po
Agambenu struktura formiranja oziroma uformljenja gole življenjske
substance, prehod od zoé k bíos. To je tudi tista točka, ki jo Agamben
prevzame od Foucaulta in njegove teoretizacije biopolitike, in to ne gle-
de na njuno razhajanje glede krajev, kjer naj bi bila domnevno najbolj na
delu omenjena struktura. Če so se namreč Foucaultove analize osredo-
točale na delovanje institucij disciplinarne oblasti, med katere so spa-
dale tudi vzgojno-izobraževalne ustanove, pa je po Agambenu privile-
giran kraj udejanjanja tega tipa oblasti seveda Auschwitz. A kot rečeno,
ne glede na to razliko je Agambenovo stališče, da so Foucaultove ana-
lize povsem pravilne ter da je edina Foucaultova težava v tem, da jih ni
razširil na privilegiran kraj metafizične biopolitike v moderni, ki je prav
taborišče smrti. To pa preprosto pomeni, da lahko vzgojno-izobraževal-
umetnost konsekvenc in sestopov, suspenzov in padcev.« Pred tem, na drugem mestu, Deleuze iro-
nijo in humor jasno pripiše obema modusoma perverzije, sadizmu (ironija) in mazohizmu (humor)
(Deleuze, 2000: 62–69).
