Page 48 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 48
Drugo pedagoškega diskurza
vanje, bližje virom življenja in smrti. Nagnjenje do okamenelih prizorov,
kot fotografiranih, stereotipiranih ali naslikanih, se v Masochovih ro-
manih kaže s kar največjo intenzivnostjo. /.../ Mazohizmu bistveno pri-
pada izkustvo čakanja in suspenza. /.../ Dejansko je forma mazohizma
čakanje. Mazohist živi čakanje v čistem stanju.« (Deleuze, 2000: 54–
55)3 Od tod se zdi primerjava vseživljenjskega učenja s perverzijo docela
upravičena, kar konec koncev zgolj dodatno potrjuje splošno tezo, po ka-
teri je »dandanes narava družbene vezi perverzna« (Klepec, 2008: 14).4
Ob tem velja uvodoma še izpostaviti, da ni naključje, da ima ta
obrat, po katerem nemožnost izobraženosti začne delovati kot reši-
tev zagate, kjer se, z drugimi besedami, nemožnost vednosti obrne v več-
nost nevednosti, največje posledice na ravni pojma »kritike«, ki danes
ustreza na področju filozofije vzgoje enemu najbolj vplivnih in široko
diskutiranih pojmov, to je, »kritičnemu mišljenju«, posebej v njego-
vi tako rekoč hegemoni različici, ki so jo podali avtorji nevroznanstve-
ne provenience. Daleč od vsakega neposrednega metafizičnega dogma-
tizma, ki bi ga utegnili predpostaviti, se kritično mišljenje opira natan-
ko na imperative suspenza dokončnosti oziroma določenosti znanja,
ter na še posebej pomenljiv in s tem notranje povezan imperativ ne-
skončnega dvoma, ki izvira iz popprovske ideje pluralizma interpreta-
cij. Eden vodilnih predstavnikov nevroznanstvene interpretacije kri-
tičnega mišljenja pri nas, Peter Cokan, figuro »kritičnega misleca« de-
finira na primer takole:
»Dopuščanje in upoštevanje različnih interpretacij dogodkov in pojavov.
Kritični mislec se zaveda, da posameznik dogodke vedno razlaga z neke per-
spektive, na temelju bolj ali manj ozaveščenih predpostavk. Ve, da je na isti
dogodek (pojav) možno zreti iz različnih zornih kotov in da je njegova raz-
laga oz. interpretacija le ena izmed mogočih. Zaveda se relativnosti in tega,
da se mišljenje vedno odvija znotraj neke perspektive. /.../ Dovoljevanje ne-
dorečenosti, odprtosti. Kritični mislec v večji meri pristaja na nedorečenost,
odprtost, nejasnost, kompleksnost. V večji meri sprejema situacije, v katerih
v nekem trenutku ni končnega odgovora. Pristaja na to, da v nekem trenut-
ku za določen pojav ni končne, popolne razlage (znanje ni nikoli končno, po-
polno, absolutno).« (Cokan, 2011: 10; poudarek dodan)
3 Mimogrede, že Freud (1995: 31) je prvi izpostavil in poudaril suspenz kot eno od dveh ključnih diffe-
rentia specifica perverzije, ko je dejal, da so perverzije »a) anatomske prekoračitve telesnih področij, do-
ločenih za spolno združitev, ali b) zadrževanja pri vmesnih relacijah do seksualnega objekta, ki naj bi
bile na poti k dokončnemu seksualnemu cilju v normalnem primeru hitro prekoračene.«
4 Za koncizno in izčrpno argumentacijo te teze, v kateri se avtor loteva analize številnih drugih se-
gmentov družbe, kulture in politike, glej prav navedeno delo Petra Klepca (2008).
vanje, bližje virom življenja in smrti. Nagnjenje do okamenelih prizorov,
kot fotografiranih, stereotipiranih ali naslikanih, se v Masochovih ro-
manih kaže s kar največjo intenzivnostjo. /.../ Mazohizmu bistveno pri-
pada izkustvo čakanja in suspenza. /.../ Dejansko je forma mazohizma
čakanje. Mazohist živi čakanje v čistem stanju.« (Deleuze, 2000: 54–
55)3 Od tod se zdi primerjava vseživljenjskega učenja s perverzijo docela
upravičena, kar konec koncev zgolj dodatno potrjuje splošno tezo, po ka-
teri je »dandanes narava družbene vezi perverzna« (Klepec, 2008: 14).4
Ob tem velja uvodoma še izpostaviti, da ni naključje, da ima ta
obrat, po katerem nemožnost izobraženosti začne delovati kot reši-
tev zagate, kjer se, z drugimi besedami, nemožnost vednosti obrne v več-
nost nevednosti, največje posledice na ravni pojma »kritike«, ki danes
ustreza na področju filozofije vzgoje enemu najbolj vplivnih in široko
diskutiranih pojmov, to je, »kritičnemu mišljenju«, posebej v njego-
vi tako rekoč hegemoni različici, ki so jo podali avtorji nevroznanstve-
ne provenience. Daleč od vsakega neposrednega metafizičnega dogma-
tizma, ki bi ga utegnili predpostaviti, se kritično mišljenje opira natan-
ko na imperative suspenza dokončnosti oziroma določenosti znanja,
ter na še posebej pomenljiv in s tem notranje povezan imperativ ne-
skončnega dvoma, ki izvira iz popprovske ideje pluralizma interpreta-
cij. Eden vodilnih predstavnikov nevroznanstvene interpretacije kri-
tičnega mišljenja pri nas, Peter Cokan, figuro »kritičnega misleca« de-
finira na primer takole:
»Dopuščanje in upoštevanje različnih interpretacij dogodkov in pojavov.
Kritični mislec se zaveda, da posameznik dogodke vedno razlaga z neke per-
spektive, na temelju bolj ali manj ozaveščenih predpostavk. Ve, da je na isti
dogodek (pojav) možno zreti iz različnih zornih kotov in da je njegova raz-
laga oz. interpretacija le ena izmed mogočih. Zaveda se relativnosti in tega,
da se mišljenje vedno odvija znotraj neke perspektive. /.../ Dovoljevanje ne-
dorečenosti, odprtosti. Kritični mislec v večji meri pristaja na nedorečenost,
odprtost, nejasnost, kompleksnost. V večji meri sprejema situacije, v katerih
v nekem trenutku ni končnega odgovora. Pristaja na to, da v nekem trenut-
ku za določen pojav ni končne, popolne razlage (znanje ni nikoli končno, po-
polno, absolutno).« (Cokan, 2011: 10; poudarek dodan)
3 Mimogrede, že Freud (1995: 31) je prvi izpostavil in poudaril suspenz kot eno od dveh ključnih diffe-
rentia specifica perverzije, ko je dejal, da so perverzije »a) anatomske prekoračitve telesnih področij, do-
ločenih za spolno združitev, ali b) zadrževanja pri vmesnih relacijah do seksualnega objekta, ki naj bi
bile na poti k dokončnemu seksualnemu cilju v normalnem primeru hitro prekoračene.«
4 Za koncizno in izčrpno argumentacijo te teze, v kateri se avtor loteva analize številnih drugih se-
gmentov družbe, kulture in politike, glej prav navedeno delo Petra Klepca (2008).
