Page 46 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 46
Drugo pedagoškega diskurza
education as formation. Moving from these premises, the author first addresses the
still metaphysical features of life-long learning, which has already been recuperated
by metaphysics itself, and finally tries to present a provisional answer to the epistemo-
logical question of why the critiques of metaphysics overlook still metaphysical fea-
tures of perversion (and life-long learning) and why they are making a mistake when
considering it as an already post-metaphysical overcoming of metaphysics.
Key words: Agamben, Deleuze, perversion, life-long learning, society of control,
educational metaphysics
Perverzna razsežnost vseživljenjskega učenja
Na ideji vseživljenjskega učenja – gre za enega dominantnih poj-
mov sodobne izobraževalne teorije in prakse ter uradnih izo-
braževalnih politik – je nekaj globoko perverznega. Ta ideja na-
mreč ne predpostavlja zgolj nemožnosti, da bi iz izobraževanja, klasič-
no dojetega kot proces formiranja subjekta, lahko kdaj sploh izstopili,
ga kdaj nepovratno končali, temveč samo to nemožnost pretvarja v im-
perativ, katerega ime je natanko permanentno izobraževanje oziroma
vseživljenjsko učenje. V Memorandumu o vseživljenjskem učenju – tem
osrednjem institucionalnem dokumentu, ki opredeljuje to novo načelo
izobraževanja, lahko preberemo: »Vseživljenjsko učenje vidi vse učenje
kot ‘brezšiven’ kontinuum ‘od zibelke do groba’.« (Komisija Evropske
skupnosti, 2000: 8)1 Skratka, od konstatacije dejstva, po katerem je ve-
dnost vselej korak pred učečim se subjektom in je potemtakem natanko
1 Kljub dejstvu, da je vseživljenjsko učenje kot ključno načelo vseh sprememb na področju izobraže-
valnih praks v Evropski uniji predmet široke diskusije znotraj pedagoške teorije in strokovne javno-
sti, je prav Memorandum tisti dokument, kjer lahko najdemo njegov najbolj izčrpen in zgoščen pri-
kaz. Če torej sledimo temu dokumentu, potem ni dvoma o tem, da se okoli ideje vseživljenjskega
učenja »od zibelke do groba« danes zgošča celotno izobraževanje v t. i. družbi znanja. V dokumen-
tu je zapisano: »Vseživljenjsko učenje ni več samo en vidik izobraževanja in usposabljanja; postati mora
vodilno načelo za ponudbo in udeležbo v celotnem kontinuumu učnih vsebin. V prihajajočem desetle-
tju mora udejanjiti to vizijo. Vsi tisti, ki živijo v Evropi, bi brez izjeme morali imeti enake možnosti, da
se prilagodijo zahtevam družbenega in gospodarskega življenja in da aktivno sodelujejo pri obliko-
vanju evropske bodočnosti.« (Ibid.: 4)
Predpostavka ideje o kontinuumu vseživljenjskega učenja je tu seveda zelo preprosta: ker sta oba
ključna smotra izobraževanja tej praksi zunanja (prilagoditev zahtevam gospodarskega življenja in
aktivno državljanstvo), sta odprtost in kategorična nedokončanost izobraževalnih procesov v obeh
primerih pogoj doseganja teh ciljev. Aktiven državljan in gospodarsko uspešen človek se odlikuje-
ta po tem, da se nikoli ne izobrazita do konca, temveč se izobražujeta vseskozi, neskončno. Ta spre-
memba časovne, pa tudi prostorske določenosti izobraževanja je tako očitna, da so jo opazili celo
sami snovalci dokumenta. V nadaljevanju dokumenta sta namreč jasno izpostavljena oba vidika vse-
življenjskega učenja: »Kontinuum vseživljenjskega učenja bolj izpostavlja neformalno in informal-
no (priložnostno) učenje. Neformalno učenje, po definiciji, ostaja izven šol, kolidžev, centrov za
usposabljanje in univerz. /.../ Termin ‘vseživljenjsko učenje’ pritegne pozornost na čas: učenje skozi
vse življenje, ali nenehno ali periodično.« (Ibid.: 9)
education as formation. Moving from these premises, the author first addresses the
still metaphysical features of life-long learning, which has already been recuperated
by metaphysics itself, and finally tries to present a provisional answer to the epistemo-
logical question of why the critiques of metaphysics overlook still metaphysical fea-
tures of perversion (and life-long learning) and why they are making a mistake when
considering it as an already post-metaphysical overcoming of metaphysics.
Key words: Agamben, Deleuze, perversion, life-long learning, society of control,
educational metaphysics
Perverzna razsežnost vseživljenjskega učenja
Na ideji vseživljenjskega učenja – gre za enega dominantnih poj-
mov sodobne izobraževalne teorije in prakse ter uradnih izo-
braževalnih politik – je nekaj globoko perverznega. Ta ideja na-
mreč ne predpostavlja zgolj nemožnosti, da bi iz izobraževanja, klasič-
no dojetega kot proces formiranja subjekta, lahko kdaj sploh izstopili,
ga kdaj nepovratno končali, temveč samo to nemožnost pretvarja v im-
perativ, katerega ime je natanko permanentno izobraževanje oziroma
vseživljenjsko učenje. V Memorandumu o vseživljenjskem učenju – tem
osrednjem institucionalnem dokumentu, ki opredeljuje to novo načelo
izobraževanja, lahko preberemo: »Vseživljenjsko učenje vidi vse učenje
kot ‘brezšiven’ kontinuum ‘od zibelke do groba’.« (Komisija Evropske
skupnosti, 2000: 8)1 Skratka, od konstatacije dejstva, po katerem je ve-
dnost vselej korak pred učečim se subjektom in je potemtakem natanko
1 Kljub dejstvu, da je vseživljenjsko učenje kot ključno načelo vseh sprememb na področju izobraže-
valnih praks v Evropski uniji predmet široke diskusije znotraj pedagoške teorije in strokovne javno-
sti, je prav Memorandum tisti dokument, kjer lahko najdemo njegov najbolj izčrpen in zgoščen pri-
kaz. Če torej sledimo temu dokumentu, potem ni dvoma o tem, da se okoli ideje vseživljenjskega
učenja »od zibelke do groba« danes zgošča celotno izobraževanje v t. i. družbi znanja. V dokumen-
tu je zapisano: »Vseživljenjsko učenje ni več samo en vidik izobraževanja in usposabljanja; postati mora
vodilno načelo za ponudbo in udeležbo v celotnem kontinuumu učnih vsebin. V prihajajočem desetle-
tju mora udejanjiti to vizijo. Vsi tisti, ki živijo v Evropi, bi brez izjeme morali imeti enake možnosti, da
se prilagodijo zahtevam družbenega in gospodarskega življenja in da aktivno sodelujejo pri obliko-
vanju evropske bodočnosti.« (Ibid.: 4)
Predpostavka ideje o kontinuumu vseživljenjskega učenja je tu seveda zelo preprosta: ker sta oba
ključna smotra izobraževanja tej praksi zunanja (prilagoditev zahtevam gospodarskega življenja in
aktivno državljanstvo), sta odprtost in kategorična nedokončanost izobraževalnih procesov v obeh
primerih pogoj doseganja teh ciljev. Aktiven državljan in gospodarsko uspešen človek se odlikuje-
ta po tem, da se nikoli ne izobrazita do konca, temveč se izobražujeta vseskozi, neskončno. Ta spre-
memba časovne, pa tudi prostorske določenosti izobraževanja je tako očitna, da so jo opazili celo
sami snovalci dokumenta. V nadaljevanju dokumenta sta namreč jasno izpostavljena oba vidika vse-
življenjskega učenja: »Kontinuum vseživljenjskega učenja bolj izpostavlja neformalno in informal-
no (priložnostno) učenje. Neformalno učenje, po definiciji, ostaja izven šol, kolidžev, centrov za
usposabljanje in univerz. /.../ Termin ‘vseživljenjsko učenje’ pritegne pozornost na čas: učenje skozi
vse življenje, ali nenehno ali periodično.« (Ibid.: 9)
