Page 37 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 37
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 37
pogoj razvitja sleherne dejanske zmožnosti, ustvarjalnosti, (kritičnega)
mišljenja in, zakaj ne, tudi učinkovite uporabe znanja. Bolj ko se formal-
nost pokriva in nadomešča z domnevno prijaznostjo – in sodobno peda-
goško podjetje to dela načrtno in dejavno –, tem bolj se učenca poneu-
mlja in onemogoča njegov dejanski razvoj: razvpiti razvoj zmožnostnega
sebstva. V tem bi bilo moč prepoznati eno izmed osnovnih sporočil he-
glovsko intendiranega Bildung: sporočilo, ki je danes že dovolj pozablje-
no, tako rekoč nezaslišano, da ga velja izpostaviti v razširjeni obliki. Pred
navedbo izseka Heglovega Govora ob zaključku šolskega leta (29. septem-
ber, 1809) omenimo še, da je današnji pouk zamišljen natanko kot ne-
skončno veriženje projektov (gre za t. i. »projektno raziskovanje«), po
poti katerih naj bi se posameznik učil učiti, raziskovati, živeti:
»Potem ko sem govoril o snovi omike, me ta želja vodi k temu, da sprego-
vorim še nekaj besed o formalni plati, ki pripada njeni naravi. Napredovanja
omike namreč ne moremo imeti za mirno nadaljevanje neke verige, ker bi
se prejšnjim členom dodajali kasnejši, ki bi sicer upoštevali prejšnje, a bi bili
iz lastne materije, ne da bi se to nadaljnje delo usmerjalo proti poprejšnjim;
temveč mora imeti omika prejšnjo snov in predmet, na katerem opravlja svo-
je delo, ki ga spreminja in na novo formira. /.../ Da bi lahko postala predmet, se
nam mora substanca narave in duha zoperstaviti, zadobiti mora podobo ne-
česa tujega. /.../ Za odtujitev, ki je pogoj teoretske omike, pa ni potrebna ne
nravna bol ne srčno trpljenje, temveč lažja bolečina in prizadevanje predsta-
ve, ki terja ukvarjanje z nečim ne-neposrednim, nečim tujim, nečim, kar pri-
pada spominu, pomnjenju in mišljenju. – Ta zahteva po ločitvi pa je tako ne-
obhodna, da se v nas izraža kot splošni in splošno znani nagon (Trieb). /.../ V
tem centrifugalnem nagonu duše je nasploh utemeljena nujnost, da ji je tre-
ba omogočiti ločitev od naravnega obstoja in stanja, za katero si prizadeva,
in v mladega duha prestaviti oddaljeni tuji svet. /.../ Če to splošno nujnost, ki
zaobsega tako svet prestave kot tudi jezik kot tak, uporabimo pri učenju je-
zika, potem se samo ob sebi razjasni, da je mehanična plat tega učenja več kot
zgolj nujno zlo.« (Hegel v Baskar, 1988: 14–15)
Izmislitev pred vprašanjem
Dosedanje izpeljave napotujejo k uvidu, da so negativni oziroma in-
hibicijski momenti vzgoje (disciplina, predpostavljena vednost Druge-
ga, ločitev od samega sebe, mehanično ponavljanje, ponotranjanje tuje-
ga ipd.) imanentni izobraževanju kot takemu in da zanje ne gre kriviti
»tradicionalne šole«. Vtem ko si aktualna stroka izmišlja nove in nove
načine odprave omenjenih negativnih instanc, v resnici dejavno prispe-
va k onemogočanju ciljev, ki si jih sama zastavlja.
pogoj razvitja sleherne dejanske zmožnosti, ustvarjalnosti, (kritičnega)
mišljenja in, zakaj ne, tudi učinkovite uporabe znanja. Bolj ko se formal-
nost pokriva in nadomešča z domnevno prijaznostjo – in sodobno peda-
goško podjetje to dela načrtno in dejavno –, tem bolj se učenca poneu-
mlja in onemogoča njegov dejanski razvoj: razvpiti razvoj zmožnostnega
sebstva. V tem bi bilo moč prepoznati eno izmed osnovnih sporočil he-
glovsko intendiranega Bildung: sporočilo, ki je danes že dovolj pozablje-
no, tako rekoč nezaslišano, da ga velja izpostaviti v razširjeni obliki. Pred
navedbo izseka Heglovega Govora ob zaključku šolskega leta (29. septem-
ber, 1809) omenimo še, da je današnji pouk zamišljen natanko kot ne-
skončno veriženje projektov (gre za t. i. »projektno raziskovanje«), po
poti katerih naj bi se posameznik učil učiti, raziskovati, živeti:
»Potem ko sem govoril o snovi omike, me ta želja vodi k temu, da sprego-
vorim še nekaj besed o formalni plati, ki pripada njeni naravi. Napredovanja
omike namreč ne moremo imeti za mirno nadaljevanje neke verige, ker bi
se prejšnjim členom dodajali kasnejši, ki bi sicer upoštevali prejšnje, a bi bili
iz lastne materije, ne da bi se to nadaljnje delo usmerjalo proti poprejšnjim;
temveč mora imeti omika prejšnjo snov in predmet, na katerem opravlja svo-
je delo, ki ga spreminja in na novo formira. /.../ Da bi lahko postala predmet, se
nam mora substanca narave in duha zoperstaviti, zadobiti mora podobo ne-
česa tujega. /.../ Za odtujitev, ki je pogoj teoretske omike, pa ni potrebna ne
nravna bol ne srčno trpljenje, temveč lažja bolečina in prizadevanje predsta-
ve, ki terja ukvarjanje z nečim ne-neposrednim, nečim tujim, nečim, kar pri-
pada spominu, pomnjenju in mišljenju. – Ta zahteva po ločitvi pa je tako ne-
obhodna, da se v nas izraža kot splošni in splošno znani nagon (Trieb). /.../ V
tem centrifugalnem nagonu duše je nasploh utemeljena nujnost, da ji je tre-
ba omogočiti ločitev od naravnega obstoja in stanja, za katero si prizadeva,
in v mladega duha prestaviti oddaljeni tuji svet. /.../ Če to splošno nujnost, ki
zaobsega tako svet prestave kot tudi jezik kot tak, uporabimo pri učenju je-
zika, potem se samo ob sebi razjasni, da je mehanična plat tega učenja več kot
zgolj nujno zlo.« (Hegel v Baskar, 1988: 14–15)
Izmislitev pred vprašanjem
Dosedanje izpeljave napotujejo k uvidu, da so negativni oziroma in-
hibicijski momenti vzgoje (disciplina, predpostavljena vednost Druge-
ga, ločitev od samega sebe, mehanično ponavljanje, ponotranjanje tuje-
ga ipd.) imanentni izobraževanju kot takemu in da zanje ne gre kriviti
»tradicionalne šole«. Vtem ko si aktualna stroka izmišlja nove in nove
načine odprave omenjenih negativnih instanc, v resnici dejavno prispe-
va k onemogočanju ciljev, ki si jih sama zastavlja.
