Page 32 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 32
Drugo pedagoškega diskurza
O tistem, kar ne gre
Vrnimo se k pojmu in nezgodi začetka. Prebuditev v svetu je za člo-
veka toliko kot nesreča ali konec njegove predprebuditvene sreče, ob ka-
terem on sam obnemore, ostajajoč ne le brez pretekle – in nikoli dejan-
ske – samolastnosti, pač pa tudi brez slehernega pojasnila zastran aktu-
alne lástnosti. Novorojenec nima (več) niti preteklosti, niti (še) nima se-
danjosti. Za povrh dejanskost začetka implicitno razkriva nekaj še bolj
nezgodnega in človeku najbolj neznosnega; pravzaprav obelodanja tisto,
česar ne more prenesti nobena načrtna pedagogika, še zlasti ne naša so-
dobna. Za kaj gre? Ali bolje: zakaj ne gre? Kaj je tisto, kar pri človeku ni-
koli in nikjer, tako rekoč »od zibelke do groba«, ne gre? Kar mu ne more
iti nikoli v račun? – Milo rečeno: ne dejstvo njegove nedoločenosti, tem-
več dejstvo njegovega neodločanja, nemožnosti odločanja o lastni dolo-
čenosti. Rečeno nekoliko bolj direktno: ne more prenesti dejstva, da se
ga vara, prevara, da se ga znova in znova zajebava. Tisto, kar (pri) človeku
ne gre in kar se ne glede na ves civilizacijski napredek noče premakniti
niti za centimeter, je dejanskost njegovega biti prevaran. Kar nemara po-
meni, da je treba k doslejšnjim opredelitvam človeka dodati še eno. Spo-
mnimo, človek je, prvič, tisto bivajoče, ki biva izključno po poti diskur-
za; drugič, tisto bivajoče, ki mu manjka sleherna samolastna v(r)ednost;
in tretjič, tisto bivajoče, ki nekaj hoče, ki se mu zdi marsikaj željevredno
in si, posledično, nadvse rad umišlja, kako da je on tisti, ki poseduje v(r)
ednost. Skratka, gre za neko presežno govoreče, želeče in fantazijsko mi-
sleče sebstvo. In, dodajmo, četrtič: človek je bitje, ki se ga, neumnega, ka-
kršen je, vseskozi in očitno z velikim veseljem – obrača naokoli. To je ti-
sto, česar ne more prenesti: dejstvo, da se z njim vseskozi manipulira;
da je on, in to po sili stvari, vedno znova podvržen učinkom neke druge,
njemu tujerodne volje. Skratka, da je objekt neke zvijače, najsibo neko-
garšnje ali pa nikogaršnje. Človek noče biti manipuliran, noče biti zaje-
ban in predvsem: noče vedeti (te) resnice o sebi. Tu ni mesto, kjer bi si lah-
ko privoščili podrobno utemeljitev pravkar izpostavljenega;19 izhajajoč
iz posrečene okoliščine, da smo pišoči in beroči – rečeno heideggrovsko,
v jeziku hermenevtičnega kroga – ravno tisto odlikovano bivajoče, za či-
gar ne-prevaranost vselej že gre, se je morda moč nadejati bralčeve priza-
nesljivosti. Ne nazadnje, dogodek rojstva, forma začetka sploh, je para-
digmatični porok resnice povedanega. Človekov/ški čas steče ravno te-
daj, ko se ne bi bil smel pričeti: natanko tedaj, še preden bi se rojenec ute-
19 Radovednega bralca lahko napotimo k branju Heglove Fenomenologije ali Lacanovih Štirih konceptov
(in z njima povezano literaturo).
O tistem, kar ne gre
Vrnimo se k pojmu in nezgodi začetka. Prebuditev v svetu je za člo-
veka toliko kot nesreča ali konec njegove predprebuditvene sreče, ob ka-
terem on sam obnemore, ostajajoč ne le brez pretekle – in nikoli dejan-
ske – samolastnosti, pač pa tudi brez slehernega pojasnila zastran aktu-
alne lástnosti. Novorojenec nima (več) niti preteklosti, niti (še) nima se-
danjosti. Za povrh dejanskost začetka implicitno razkriva nekaj še bolj
nezgodnega in človeku najbolj neznosnega; pravzaprav obelodanja tisto,
česar ne more prenesti nobena načrtna pedagogika, še zlasti ne naša so-
dobna. Za kaj gre? Ali bolje: zakaj ne gre? Kaj je tisto, kar pri človeku ni-
koli in nikjer, tako rekoč »od zibelke do groba«, ne gre? Kar mu ne more
iti nikoli v račun? – Milo rečeno: ne dejstvo njegove nedoločenosti, tem-
več dejstvo njegovega neodločanja, nemožnosti odločanja o lastni dolo-
čenosti. Rečeno nekoliko bolj direktno: ne more prenesti dejstva, da se
ga vara, prevara, da se ga znova in znova zajebava. Tisto, kar (pri) človeku
ne gre in kar se ne glede na ves civilizacijski napredek noče premakniti
niti za centimeter, je dejanskost njegovega biti prevaran. Kar nemara po-
meni, da je treba k doslejšnjim opredelitvam človeka dodati še eno. Spo-
mnimo, človek je, prvič, tisto bivajoče, ki biva izključno po poti diskur-
za; drugič, tisto bivajoče, ki mu manjka sleherna samolastna v(r)ednost;
in tretjič, tisto bivajoče, ki nekaj hoče, ki se mu zdi marsikaj željevredno
in si, posledično, nadvse rad umišlja, kako da je on tisti, ki poseduje v(r)
ednost. Skratka, gre za neko presežno govoreče, želeče in fantazijsko mi-
sleče sebstvo. In, dodajmo, četrtič: človek je bitje, ki se ga, neumnega, ka-
kršen je, vseskozi in očitno z velikim veseljem – obrača naokoli. To je ti-
sto, česar ne more prenesti: dejstvo, da se z njim vseskozi manipulira;
da je on, in to po sili stvari, vedno znova podvržen učinkom neke druge,
njemu tujerodne volje. Skratka, da je objekt neke zvijače, najsibo neko-
garšnje ali pa nikogaršnje. Človek noče biti manipuliran, noče biti zaje-
ban in predvsem: noče vedeti (te) resnice o sebi. Tu ni mesto, kjer bi si lah-
ko privoščili podrobno utemeljitev pravkar izpostavljenega;19 izhajajoč
iz posrečene okoliščine, da smo pišoči in beroči – rečeno heideggrovsko,
v jeziku hermenevtičnega kroga – ravno tisto odlikovano bivajoče, za či-
gar ne-prevaranost vselej že gre, se je morda moč nadejati bralčeve priza-
nesljivosti. Ne nazadnje, dogodek rojstva, forma začetka sploh, je para-
digmatični porok resnice povedanega. Človekov/ški čas steče ravno te-
daj, ko se ne bi bil smel pričeti: natanko tedaj, še preden bi se rojenec ute-
19 Radovednega bralca lahko napotimo k branju Heglove Fenomenologije ali Lacanovih Štirih konceptov
(in z njima povezano literaturo).
