Page 34 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 34
Drugo pedagoškega diskurza
nega – ne pa iz predpostavk sodobnega pedagoškega diskurza – je oči-
tno, da vprašujoči potrebuje dodatnega posrednika: nekoga, ki mu bo,
kakor pravimo, pomagal interpretirati znamenja. Toda če bolje premi-
slimo, prav takšen posrednik, interpret, ni možen: ni ga Hermesa, ki bi
zmogel prenesti sporočilo bogov, ne da bi vtem, kar pač počne, že sprego-
voril v nekem jeziku – jeziku označevalca, jeziku bogov. Toliko manj je
možno sestaviti takšen pedagoški program, ki bi učencu prihranil trud
utrpevanja in ga obvaroval pred nepotrebnim ponotranjanjem vsebin, iz
označevalca pa znal destilirati eter čistega smisla in uporabnega pomena.
Tako pridobljeno e(zo)teričnost vam sodobni strokovnjak menda samo
še spakira v »prenosljiv, večfunkcionalen paket znanja, veščin in stališč,
ki jih vsi posamezniki potrebujejo za osebno izpolnitev oz. razvoj« (Ključ-
ne kompetence v na znanju temelječem gospodarstvu: prvi korak k izbiri,
opredelitvi in opisu, 2002: 5) in stvar je zaključena. Nevarnost izbrisana:
osebna izpolnitev je rešena.20
Še enkrat, kako lahko človek spregovori? Kako se lahko vprašanje
kadarkoli sprevrže v (po)govor? – Tudi tega prehoda ni možno izpelja-
ti, ne da bi se obrnili na pojem in logiko, ki nam predhaja, podobno kot
človek ne bo mogel nikoli spregovoriti, ne da bi se mu rekanje že (ne)
bilo zgodilo. Drugače rečeno, človeku, spraševalcu, se je spregovorilo, še
preden bi sam lahko vedel, in to povsem nehote, tako rekoč samodejno.
Vsaka razlaga, staveča na zapolnitev luknje med prvim in drugim, med
spraševalcem in označevalcem, se vrti v krogu in je posledično obsojena
na pomanjkljivost: med prvim in drugim, kot rečeno, ni nikakršne sku-
pne mere; medij, ki bi zmogel pripeti red biti na red označevalca, manj-
ka. To pomeni: odgovor na vprašanje otroka, ki pride na svet brez sleher-
ne vednosti (brez pretekle vednosti, brez odgovora na vprašanje sedanjo-
sti), se ne more proizvesti niti na strani označevalca niti na strani spraše-
valca, a tudi ne po poti prihoda nečesa čisto novega in tretjega. Kje naj
se torej proizvede? – Odgovor se lahko proizvede samo tam, kjer je bilo
vprašanje zastavljeno: sredi odsotnosti odgovora, sredi nemožnosti do-
spetja do vednosti.
Poskusimo nazadnje omenjeno stavo izpeljati v nekaj kratkih kora-
kih, začenši z dejanskostjo vprašanja. Začetno vprašanje je najbolj splo-
šne narave, pojavi se preprosto kot neki Kaj? (lahko pa ga, v ilustrativne
namene, prevedemo v Kaj neki? Kaj se tu hoče? Zakaj?). Brž ko je vpraša-
20 V izogib nesporazumom specificirajmo: prva in druga predpostavka, predpostavka nepotrebnosti doda-
tnega medija – ker naj bi bil človek spontano zmožen kontinuiranega samoizpopolnjevanja – in pred-
postavka potrebnosti dodatnega, toda povsem »drugačnega« medija, neobremenjenga s formalnostjo, se v
sodobnem pedagoškem diskurzu ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta.
nega – ne pa iz predpostavk sodobnega pedagoškega diskurza – je oči-
tno, da vprašujoči potrebuje dodatnega posrednika: nekoga, ki mu bo,
kakor pravimo, pomagal interpretirati znamenja. Toda če bolje premi-
slimo, prav takšen posrednik, interpret, ni možen: ni ga Hermesa, ki bi
zmogel prenesti sporočilo bogov, ne da bi vtem, kar pač počne, že sprego-
voril v nekem jeziku – jeziku označevalca, jeziku bogov. Toliko manj je
možno sestaviti takšen pedagoški program, ki bi učencu prihranil trud
utrpevanja in ga obvaroval pred nepotrebnim ponotranjanjem vsebin, iz
označevalca pa znal destilirati eter čistega smisla in uporabnega pomena.
Tako pridobljeno e(zo)teričnost vam sodobni strokovnjak menda samo
še spakira v »prenosljiv, večfunkcionalen paket znanja, veščin in stališč,
ki jih vsi posamezniki potrebujejo za osebno izpolnitev oz. razvoj« (Ključ-
ne kompetence v na znanju temelječem gospodarstvu: prvi korak k izbiri,
opredelitvi in opisu, 2002: 5) in stvar je zaključena. Nevarnost izbrisana:
osebna izpolnitev je rešena.20
Še enkrat, kako lahko človek spregovori? Kako se lahko vprašanje
kadarkoli sprevrže v (po)govor? – Tudi tega prehoda ni možno izpelja-
ti, ne da bi se obrnili na pojem in logiko, ki nam predhaja, podobno kot
človek ne bo mogel nikoli spregovoriti, ne da bi se mu rekanje že (ne)
bilo zgodilo. Drugače rečeno, človeku, spraševalcu, se je spregovorilo, še
preden bi sam lahko vedel, in to povsem nehote, tako rekoč samodejno.
Vsaka razlaga, staveča na zapolnitev luknje med prvim in drugim, med
spraševalcem in označevalcem, se vrti v krogu in je posledično obsojena
na pomanjkljivost: med prvim in drugim, kot rečeno, ni nikakršne sku-
pne mere; medij, ki bi zmogel pripeti red biti na red označevalca, manj-
ka. To pomeni: odgovor na vprašanje otroka, ki pride na svet brez sleher-
ne vednosti (brez pretekle vednosti, brez odgovora na vprašanje sedanjo-
sti), se ne more proizvesti niti na strani označevalca niti na strani spraše-
valca, a tudi ne po poti prihoda nečesa čisto novega in tretjega. Kje naj
se torej proizvede? – Odgovor se lahko proizvede samo tam, kjer je bilo
vprašanje zastavljeno: sredi odsotnosti odgovora, sredi nemožnosti do-
spetja do vednosti.
Poskusimo nazadnje omenjeno stavo izpeljati v nekaj kratkih kora-
kih, začenši z dejanskostjo vprašanja. Začetno vprašanje je najbolj splo-
šne narave, pojavi se preprosto kot neki Kaj? (lahko pa ga, v ilustrativne
namene, prevedemo v Kaj neki? Kaj se tu hoče? Zakaj?). Brž ko je vpraša-
20 V izogib nesporazumom specificirajmo: prva in druga predpostavka, predpostavka nepotrebnosti doda-
tnega medija – ker naj bi bil človek spontano zmožen kontinuiranega samoizpopolnjevanja – in pred-
postavka potrebnosti dodatnega, toda povsem »drugačnega« medija, neobremenjenga s formalnostjo, se v
sodobnem pedagoškem diskurzu ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta.
