Page 35 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 35
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 35
nje zastavljeno, se proizvedeta dve mesti. Na eni strani imamo mesto, od
koder se zastavlja vprašanje, se pravi: mesto vprašujočega. Na drugi stra-
ni imamo tisto vprašano ali, kar je sprva povsem isto: mesto ne-odgovar-
jajočega. Ker otroku manjka sleherna vednost in matere nima (več) pri
sebi, se je primoran obrniti – kam? Nekam navzven, v točko zunanjosti,
se pravi, k vednosti Drugega. Vtem ko se obrača navzven, otrok, tisto tu-
-bivajoče in zdaj vprašujoče, predpostavlja, da je (njegova) vednost nekje
tam. Vprašujoč predpostavi, da Drugi poseduje odgovor, tisto, kar nje-
mu samemu manjka. Toda, kot že vemo, Drugi ga pušča na cedilu in ne
preneha molčati kot kamen. Kaj preostane? – Očitno je treba sklepati,
da je manko odgovora edini odgovor, ki ga bo vprašujoči kdaj utegnil pre-
jeti: Drugi, kamen, označevalec odgovarja s tem, da ne odgovarja, in to
pomeni, da se je otrok – hote ali ne – primoran vrniti nazaj, na začetek
svojega vprašanja. Se pravi, tu-vprašujoči se obrača k nekemu tam; kar je
tam, pa ga pošilja nazaj, k njegovemu začetnemu »tu« (opomnimo, ne
gre za to, da otroka ne bi že ves čas obsipavali z besedami, gre za to, da
jih otrok sprva ne more razumeti). Kaj to pomeni? – To pomeni, da se je
z vrnitvijo nazaj na začetek vprašanja proizvedlo dvoje. Prvič, pot vpra-
šujočega; in drugič, robovi neke binarne opozicije, se pravi, diferencial-
nost znaka: tu-tam-tu-tam.21 Skratka, vprašujoč in ne vedoč, za kaj gre,
21 S to sintagmo merimo na sloviti primer igre fort-da (»proč-tu«), ki jo Freud predstavi v spisu On-
stran načela ugodja. Ni dvoma, če bi poskušali ponazoriti, kaj pomenijo gornje izpeljave v praksi, bi
gotovo ne mogli najti boljšega primera od malega metalca, Freudovega vnuka, otroka, ki, vtem ko
preigrava svoj motek, nadomešča odsotnost matere. Zgodbo bi na tem mestu veljalo vpeljati od sa-
mega začetka, kolikor je njen empirični kontekst, primerjan z današnjim, videti precej zgovoren:
opozarja nas na razliko, ki se je od Freudovih časov do danes primerila v načinu vzgajanja otrok in v
načinu procesa individualne subjektivacije (vzpostavljanja psihičnega ustroja posameznika in nje-
govega razmerja do Drugega). Če je moč zaupati Freudovemu poročilu, je bil njegov vnuk, enoin-
poletni otrok, nenavadno ubogljiv in poslušen – dosledno je upošteval prepovedi dotikanja neka-
terih stvari in zahajanja v določene prostore –, predvsem pa nikoli ni jokal: ni jokal, ko ga je mati
pustila za več ur samega, četudi je bil nanjo ljubeče navezan. Sočasno s hvalevredno maniro nejo-
kavega eksistiranja pa je razvil še neko drugo navado, pravzaprav je razvil svojo drugo naravo: nava-
do, da je vse male predmete, takoj ko jih je dobil pod roke, zalučal proč in svoje lučanje pospremil z
značilno zateglim »o-o-o-o«. Izkazalo se je, da njegov »o-o-o-o« ni bil onomatopoetične narave,
pač pa je z njim skušal izraziti kazalni zaimek (oz. prislov) fort, »proč«. Drugače rečeno, vtem ko je
otrok metal, je nekaj označeval. Njegovo metanje, označevanje nečesa pomenljivega, se je prevesilo
v čisto svojevrstno igranje: igranje »biti proč«. Nadalje se je izkazalo, da je otrok vse igrače upora-
bljal le tako, da jih je metal proč (od samega sebe), se pravi, da je igri Biti proč podvrgel vse svoje sicer-
šnje igrače. To nas opozarja, da igranje in ugodje, izkušeno v igranju, ne izhaja iz narave samih igrač,
naj bodo te še tako domiselne in stimulativne. Zato da bi se otrok lahko sploh igral in, igraje se, učil,
se mora najprej naučiti igrati (Biti proč), in zabava, ki izhaja iz igranja, je pravzaprav kolateralni pro-
dukt nečesa (za)resnega: »Otrok je imel lesen motek, ki je bil ovit v vrvico. Nikoli mu ni prišlo na
misel, da bi ga, recimo, vlekel za seboj po tleh, se torej z njim igral kot z vozičkom, temveč je z veliko
spretnostjo vrgel motek, ki ga je držal za vrvico, čez rob svoje zastrte posteljice, tako da je izginil v
njej, ob tem izrekel svoj pomenljivi o-o-o-o, zatem z vrvico potegnil motek iz postelje in ga zdaj ob
nje zastavljeno, se proizvedeta dve mesti. Na eni strani imamo mesto, od
koder se zastavlja vprašanje, se pravi: mesto vprašujočega. Na drugi stra-
ni imamo tisto vprašano ali, kar je sprva povsem isto: mesto ne-odgovar-
jajočega. Ker otroku manjka sleherna vednost in matere nima (več) pri
sebi, se je primoran obrniti – kam? Nekam navzven, v točko zunanjosti,
se pravi, k vednosti Drugega. Vtem ko se obrača navzven, otrok, tisto tu-
-bivajoče in zdaj vprašujoče, predpostavlja, da je (njegova) vednost nekje
tam. Vprašujoč predpostavi, da Drugi poseduje odgovor, tisto, kar nje-
mu samemu manjka. Toda, kot že vemo, Drugi ga pušča na cedilu in ne
preneha molčati kot kamen. Kaj preostane? – Očitno je treba sklepati,
da je manko odgovora edini odgovor, ki ga bo vprašujoči kdaj utegnil pre-
jeti: Drugi, kamen, označevalec odgovarja s tem, da ne odgovarja, in to
pomeni, da se je otrok – hote ali ne – primoran vrniti nazaj, na začetek
svojega vprašanja. Se pravi, tu-vprašujoči se obrača k nekemu tam; kar je
tam, pa ga pošilja nazaj, k njegovemu začetnemu »tu« (opomnimo, ne
gre za to, da otroka ne bi že ves čas obsipavali z besedami, gre za to, da
jih otrok sprva ne more razumeti). Kaj to pomeni? – To pomeni, da se je
z vrnitvijo nazaj na začetek vprašanja proizvedlo dvoje. Prvič, pot vpra-
šujočega; in drugič, robovi neke binarne opozicije, se pravi, diferencial-
nost znaka: tu-tam-tu-tam.21 Skratka, vprašujoč in ne vedoč, za kaj gre,
21 S to sintagmo merimo na sloviti primer igre fort-da (»proč-tu«), ki jo Freud predstavi v spisu On-
stran načela ugodja. Ni dvoma, če bi poskušali ponazoriti, kaj pomenijo gornje izpeljave v praksi, bi
gotovo ne mogli najti boljšega primera od malega metalca, Freudovega vnuka, otroka, ki, vtem ko
preigrava svoj motek, nadomešča odsotnost matere. Zgodbo bi na tem mestu veljalo vpeljati od sa-
mega začetka, kolikor je njen empirični kontekst, primerjan z današnjim, videti precej zgovoren:
opozarja nas na razliko, ki se je od Freudovih časov do danes primerila v načinu vzgajanja otrok in v
načinu procesa individualne subjektivacije (vzpostavljanja psihičnega ustroja posameznika in nje-
govega razmerja do Drugega). Če je moč zaupati Freudovemu poročilu, je bil njegov vnuk, enoin-
poletni otrok, nenavadno ubogljiv in poslušen – dosledno je upošteval prepovedi dotikanja neka-
terih stvari in zahajanja v določene prostore –, predvsem pa nikoli ni jokal: ni jokal, ko ga je mati
pustila za več ur samega, četudi je bil nanjo ljubeče navezan. Sočasno s hvalevredno maniro nejo-
kavega eksistiranja pa je razvil še neko drugo navado, pravzaprav je razvil svojo drugo naravo: nava-
do, da je vse male predmete, takoj ko jih je dobil pod roke, zalučal proč in svoje lučanje pospremil z
značilno zateglim »o-o-o-o«. Izkazalo se je, da njegov »o-o-o-o« ni bil onomatopoetične narave,
pač pa je z njim skušal izraziti kazalni zaimek (oz. prislov) fort, »proč«. Drugače rečeno, vtem ko je
otrok metal, je nekaj označeval. Njegovo metanje, označevanje nečesa pomenljivega, se je prevesilo
v čisto svojevrstno igranje: igranje »biti proč«. Nadalje se je izkazalo, da je otrok vse igrače upora-
bljal le tako, da jih je metal proč (od samega sebe), se pravi, da je igri Biti proč podvrgel vse svoje sicer-
šnje igrače. To nas opozarja, da igranje in ugodje, izkušeno v igranju, ne izhaja iz narave samih igrač,
naj bodo te še tako domiselne in stimulativne. Zato da bi se otrok lahko sploh igral in, igraje se, učil,
se mora najprej naučiti igrati (Biti proč), in zabava, ki izhaja iz igranja, je pravzaprav kolateralni pro-
dukt nečesa (za)resnega: »Otrok je imel lesen motek, ki je bil ovit v vrvico. Nikoli mu ni prišlo na
misel, da bi ga, recimo, vlekel za seboj po tleh, se torej z njim igral kot z vozičkom, temveč je z veliko
spretnostjo vrgel motek, ki ga je držal za vrvico, čez rob svoje zastrte posteljice, tako da je izginil v
njej, ob tem izrekel svoj pomenljivi o-o-o-o, zatem z vrvico potegnil motek iz postelje in ga zdaj ob
