Page 33 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 33
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 33
gnil (samo)ovesti, (samo)hoteti, (samo)odločiti za začetek. Nič prej, nič
kasneje. Neka tuja volja ga je katapultirala v svet, ne da bi jo on sam mo-
gel prestreči.
Kako se omenjeno neprenašanje tiče sodobnega pedagoškega di-
skurza? – Razen očitnega, predvsem tako, da je razsežnost »biti pou-
čevan« in, toliko bolj, »biti voden« izbrisana iz seznama dopustnega
mišljenja in govora o pedagoški stvarnosti. Upoštevajoč že izpostavlje-
no nas verjetno ne preseneča, da so sodobni strokovnjaki že skovali načrt
človekove vseživljenjske neprevaranosti:
»Kaj pravzaprav je manipulacija in kaj jo loči od (moralne) vzgoje? Manipulira-
ti pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno voditi posameznika k ci-
lju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s katerim manipuliramo, ne pozna
cilja (naših skritih namenov), vodi manipulacija običajno v sleparjenje, v iz-
koriščanje nevednosti vodenega. Z njo poskuša politika prepričati javnost
v ustreznost lastnih postopkov /.../. In učitelj podajati učno snov kot edini
pravilni (‘znanstveni’) pogled, vzgojitelj pa posamezna moralna pravila, nor-
me, zahteve kot edine družbeno ustrezne. /.../ Vendar naj bi sodobni vzgoj-
ni koncepti težili k postopnemu ukinjanju vodenja posameznika, k odpravi
manipulacije, k pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam začrtati
vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost (samovzgoja – a ne kot samocenzu-
ra!). S tem pa tesnost zveze med vzgojo in manipulacijo postaja ena ključnih
ovir za doseganje sodobnih vzgojnih ciljev, kot so razvoj kritičnega mišlje-
nja, ustvarjalnosti in avtonomne ter odgovorne osebe.« (Kroflič, 1997: 15)
Nemožnost (transmisije) vednosti
Dalje, novorojenče, ne vedoč zakaj gre, zvezde sprašuje, kaj mu skuša-
jo povedati znamenja, s katerimi je obkrožen in docela prežet. Ta odgovor
umanjka: označevalci so nemi in molčijo kot grob. Povedano lepše, para-
frazirajoč Heraklita: Logos – gospod, čigar preročišče je v Delfih – niti
ne razkriva niti ne skriva, temveč daje znamenja. Absolutna enigmatič-
nost pojma je premosorazmerna z absolutno nemožnostjo, da bi se iščoči
kdaj dokopal do konkluzivnega odgovora: medij drugosti je medij (v) odso-
tnosti medija. Posledično med spraševalcem in označevalcem ni nobene-
ga razmerja. Kar pomeni, transmisija v(r)ednosti ni možna, je nemožna.
Vprašanje pred odgovorom
Kako naj torej človek sploh spregovori? Kako je možno, da vprašu-
joči kadarkoli postane govoreči? Kako naj se otrok/a nauči govoriti, iz-
ražati, sporazumeti? In kaj to sploh pomeni: kaj pomeni naučiti se jezi-
ka? Naučiti se govoriti? Naučiti se razumeti (drugega)? Iz doslej izpelja-
gnil (samo)ovesti, (samo)hoteti, (samo)odločiti za začetek. Nič prej, nič
kasneje. Neka tuja volja ga je katapultirala v svet, ne da bi jo on sam mo-
gel prestreči.
Kako se omenjeno neprenašanje tiče sodobnega pedagoškega di-
skurza? – Razen očitnega, predvsem tako, da je razsežnost »biti pou-
čevan« in, toliko bolj, »biti voden« izbrisana iz seznama dopustnega
mišljenja in govora o pedagoški stvarnosti. Upoštevajoč že izpostavlje-
no nas verjetno ne preseneča, da so sodobni strokovnjaki že skovali načrt
človekove vseživljenjske neprevaranosti:
»Kaj pravzaprav je manipulacija in kaj jo loči od (moralne) vzgoje? Manipulira-
ti pomeni v vrednostno nevtralnem smislu spretno voditi posameznika k ci-
lju, ki ga postavi manipulator. Ker tisti, s katerim manipuliramo, ne pozna
cilja (naših skritih namenov), vodi manipulacija običajno v sleparjenje, v iz-
koriščanje nevednosti vodenega. Z njo poskuša politika prepričati javnost
v ustreznost lastnih postopkov /.../. In učitelj podajati učno snov kot edini
pravilni (‘znanstveni’) pogled, vzgojitelj pa posamezna moralna pravila, nor-
me, zahteve kot edine družbeno ustrezne. /.../ Vendar naj bi sodobni vzgoj-
ni koncepti težili k postopnemu ukinjanju vodenja posameznika, k odpravi
manipulacije, k pripravi posameznika na to, da si bo sposoben sam začrtati
vzgojne cilje in razvijati lastno osebnost (samovzgoja – a ne kot samocenzu-
ra!). S tem pa tesnost zveze med vzgojo in manipulacijo postaja ena ključnih
ovir za doseganje sodobnih vzgojnih ciljev, kot so razvoj kritičnega mišlje-
nja, ustvarjalnosti in avtonomne ter odgovorne osebe.« (Kroflič, 1997: 15)
Nemožnost (transmisije) vednosti
Dalje, novorojenče, ne vedoč zakaj gre, zvezde sprašuje, kaj mu skuša-
jo povedati znamenja, s katerimi je obkrožen in docela prežet. Ta odgovor
umanjka: označevalci so nemi in molčijo kot grob. Povedano lepše, para-
frazirajoč Heraklita: Logos – gospod, čigar preročišče je v Delfih – niti
ne razkriva niti ne skriva, temveč daje znamenja. Absolutna enigmatič-
nost pojma je premosorazmerna z absolutno nemožnostjo, da bi se iščoči
kdaj dokopal do konkluzivnega odgovora: medij drugosti je medij (v) odso-
tnosti medija. Posledično med spraševalcem in označevalcem ni nobene-
ga razmerja. Kar pomeni, transmisija v(r)ednosti ni možna, je nemožna.
Vprašanje pred odgovorom
Kako naj torej človek sploh spregovori? Kako je možno, da vprašu-
joči kadarkoli postane govoreči? Kako naj se otrok/a nauči govoriti, iz-
ražati, sporazumeti? In kaj to sploh pomeni: kaj pomeni naučiti se jezi-
ka? Naučiti se govoriti? Naučiti se razumeti (drugega)? Iz doslej izpelja-
