Page 36 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 36
Drugo pedagoškega diskurza
se je nekaj pričelo označevati in, posledično, opomenjati. Kaj se je priče-
lo označevati? – Predmet označevanja sovpade z nekim pomanjkanjem,
ki je zdaj že postalo konkretno realizirano pomanjkanje: označuje se pri-
vacija nekogaršnje naravne in spontano pridobljene vednosti. Rečeno v
terminih psihoanalize, vtem ko (se) meče, in sicer proč od samega sebe,
otrok označuje izgubo svojega objekta, odhod ljubljene matere: »Ta igra
z motkom je namreč subjektov odgovor na tisto, kar je materina odso-
tnost ustvarila na meji njegovega področja, ob robu zibke, namreč odgo-
vor na jarek, in preostaja mu le še to, da ga igraje se preskakuje.« (Lacan,
1996: 60) Toda mati, brž ko nastopi v vlogi objekta otrokovega metanja,
ni (več) tista dejanska, temveč se konvertira v objekt njegovega lastnega
samo-depriviranja, depriviranja za košček samega sebe: objekt metanja je
tisto »nekaj malega subjekta, kar se od subjekta odtrga stran, a je še zme-
rom del njega, kar subjekt še zmerom zadržuje pri sebi« (ibid.), in prav
temu velja Lacanov poudarek. Drugače rečeno, otrokov vstop v govorico
se primeri v luči izvršitve nekega samo(u)mora.22
Če sklenemo, spraševanje samo se je, ne da bi vedelo, preobrazilo v
obliko odgovora. Tisto, kar se je sprva razklenilo v redu biti, se je po poti
ponavljajočega vpraševanja in vselejšnjega obnemorenja za odgovor kon-
vertiralo in preneslo v simbolni jezik. Vprašujoči zdaj postane označu-
joči in prav zato, ker (se) poslej zmore označevati, se tudi sam sprevrže v
označevalec: označevalec subjekta, označevalec manka vednosti. Ozna-
čujoči postane svoje lastno ime, subjekt za druge subjekte, hočemo reči,
za druge označevalce. Proizvede se slovnica. Ne, to ni ne mati ne gospa
ne gospodična slovnica, temveč suhoparna, abstraktna, formalna in ži-
vljenju tujerodna slovnica. Skratka, ni drugega subjekta od tistega, mor-
tificiranega v redu označevalca: odtujitev v elementu formalnega je edi-
ni medij, prek katerega se otrok lahko dokoplje do biti in zaobstane kot
neki samostojno govoreči, se pravi, polbivajoči subjekt. Drugače rečeno,
(samo)odtujitev in ponotranjenje tujega, sprva še povsem neznanega, je
njegovi ponovni pojavitvi pozdravil z radostnim ‘Tu’ (‘Da’). Taka je bila torej ta igra v celoti, izgine-
vanje in vračanje /.../. To, da je otrok brez upiranja dopuščal materine odhode, je bilo povezano z nje-
govim velikim kulturnim dosežkom, da se je zmogel odpovedati nagonom (zadovoljitvi nagonov).
Zato pa se je tako rekoč odškodoval na ta način, da je s predmeti, ki so mu bili dosegljivi, sam uprizar-
jal izginjanje in vračanje. /.../ Kako torej ponavljanje tega njemu mučnega dogodka v igri uskladiti z
načelom ugodja?« (Freud, 1987: 251–252)
22 Cf. Lacan, Funkcija in polje govora in govorice v psihoanalizi: »In vtem ko se ta objekt utelesi v simbol-
nem paru dveh elementarnih vzklikov, naznanja v subjektu diahrono integracijo dihotomije fone-
mov /.../; otrok se tudi začenja vključevati v sistem konkretnega diskurza okolja, vtem ko bolj ali
manj približno reproducira v svojem Fort! in v svojem Da! glasove, ki jih sprejema od tam. /.../ Tako
se simbol najprej izkazuje kot umor stvari, ta smrt pa konstituira v subjektu ovekovečenje njegove že-
lje.« (Lacan, 1994: 136)
se je nekaj pričelo označevati in, posledično, opomenjati. Kaj se je priče-
lo označevati? – Predmet označevanja sovpade z nekim pomanjkanjem,
ki je zdaj že postalo konkretno realizirano pomanjkanje: označuje se pri-
vacija nekogaršnje naravne in spontano pridobljene vednosti. Rečeno v
terminih psihoanalize, vtem ko (se) meče, in sicer proč od samega sebe,
otrok označuje izgubo svojega objekta, odhod ljubljene matere: »Ta igra
z motkom je namreč subjektov odgovor na tisto, kar je materina odso-
tnost ustvarila na meji njegovega področja, ob robu zibke, namreč odgo-
vor na jarek, in preostaja mu le še to, da ga igraje se preskakuje.« (Lacan,
1996: 60) Toda mati, brž ko nastopi v vlogi objekta otrokovega metanja,
ni (več) tista dejanska, temveč se konvertira v objekt njegovega lastnega
samo-depriviranja, depriviranja za košček samega sebe: objekt metanja je
tisto »nekaj malega subjekta, kar se od subjekta odtrga stran, a je še zme-
rom del njega, kar subjekt še zmerom zadržuje pri sebi« (ibid.), in prav
temu velja Lacanov poudarek. Drugače rečeno, otrokov vstop v govorico
se primeri v luči izvršitve nekega samo(u)mora.22
Če sklenemo, spraševanje samo se je, ne da bi vedelo, preobrazilo v
obliko odgovora. Tisto, kar se je sprva razklenilo v redu biti, se je po poti
ponavljajočega vpraševanja in vselejšnjega obnemorenja za odgovor kon-
vertiralo in preneslo v simbolni jezik. Vprašujoči zdaj postane označu-
joči in prav zato, ker (se) poslej zmore označevati, se tudi sam sprevrže v
označevalec: označevalec subjekta, označevalec manka vednosti. Ozna-
čujoči postane svoje lastno ime, subjekt za druge subjekte, hočemo reči,
za druge označevalce. Proizvede se slovnica. Ne, to ni ne mati ne gospa
ne gospodična slovnica, temveč suhoparna, abstraktna, formalna in ži-
vljenju tujerodna slovnica. Skratka, ni drugega subjekta od tistega, mor-
tificiranega v redu označevalca: odtujitev v elementu formalnega je edi-
ni medij, prek katerega se otrok lahko dokoplje do biti in zaobstane kot
neki samostojno govoreči, se pravi, polbivajoči subjekt. Drugače rečeno,
(samo)odtujitev in ponotranjenje tujega, sprva še povsem neznanega, je
njegovi ponovni pojavitvi pozdravil z radostnim ‘Tu’ (‘Da’). Taka je bila torej ta igra v celoti, izgine-
vanje in vračanje /.../. To, da je otrok brez upiranja dopuščal materine odhode, je bilo povezano z nje-
govim velikim kulturnim dosežkom, da se je zmogel odpovedati nagonom (zadovoljitvi nagonov).
Zato pa se je tako rekoč odškodoval na ta način, da je s predmeti, ki so mu bili dosegljivi, sam uprizar-
jal izginjanje in vračanje. /.../ Kako torej ponavljanje tega njemu mučnega dogodka v igri uskladiti z
načelom ugodja?« (Freud, 1987: 251–252)
22 Cf. Lacan, Funkcija in polje govora in govorice v psihoanalizi: »In vtem ko se ta objekt utelesi v simbol-
nem paru dveh elementarnih vzklikov, naznanja v subjektu diahrono integracijo dihotomije fone-
mov /.../; otrok se tudi začenja vključevati v sistem konkretnega diskurza okolja, vtem ko bolj ali
manj približno reproducira v svojem Fort! in v svojem Da! glasove, ki jih sprejema od tam. /.../ Tako
se simbol najprej izkazuje kot umor stvari, ta smrt pa konstituira v subjektu ovekovečenje njegove že-
lje.« (Lacan, 1994: 136)
