Page 31 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 31
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 31
zuje neposredno samorealizacijo, neprenehni užitek in (samo)potro-
šnjo. Althusserjeva formula ideološke interpelacije (»ideologija inter-
pelira individue v subjekte«) je na tem mestu toliko zgovornejša, ko-
likor je v nji zaobsežen oni »čisti rez«, se pravi, nenadni prelom med
predideološko dojetim individuom in subjektom kot entiteto ideologi-
je (subjekt vznikne tako rekoč iz nič, prek nenadnega prepoznanja, da
je že od nekdaj bil subjekt). Minimalni dispozitiv interpelacije, vsaj ko-
likor ostajamo znotraj althusserjanske perspektive, predpostavlja zrcal-
no razmerje dveh instanc, na eni strani individua (ki še ni, a bo kma-
lu postal subjekt), na drugi strani Drugega, Subjekta z veliko začetni-
co, ki nastopa kot nosilec družbenih zahtev in predideološkega indivi-
dua preobrazi v subjekt, naslovivši ga s klicem »Hej ti!« – v ilustrativ-
ne namene, dodajmo še: »tvoja dolžnost je ta in ta« –, apelom, v kate-
rem se individuum prepozna kot naslovnik in po tej poti zaobstane kot
(ideološki) subjekt. Kljub konceptualni pomanjkljivosti Althusserjeve-
ga modela interpelacije16 pa njegov (pre)preprosti zastavek vendarle za-
došča za izpostavitev sprevrženega značaja sodobne pedagoške tovar-
ne: inštitut vseživljenjskega učenja individuumu nalaga samorealizaci-
jo njegove subjekt(iv)nosti še pred dejanskim zaobstankom slehernega
subjekta, še pred vznikom slehernega »sámo«. Če poskušamo ubese-
diti ukaz, ki se v tem programu performira, ne toliko prek stavkov, ko-
likor prek inscenacije osrečujočega izkustva učenja (učencu prijazni uč-
beniki so dober primer tovrstnega teatra), bi lahko rekli, da sodobna
Šola (starši, vzgojitelji, strokovnjaki, država) individua nagovarja neka-
ko takole: »Mene ni, obstojiš samo Ti; jaz, oblast, sem sredstvo tvojega
užitka; daj si duška, izkoristi me!«17 Skratka, če bi oblast imela samo-
stojno psihično stvarnost in bi lahko govorili o nečem takšnem, kot je
»psihična struktura oblasti«, potem bi bila diagnoza današnje jasna:
gre za perverzijo.18
16 O tem cf. Mladen Dolar, Onstran interpelacije (Dolar, 1988).
17 Podobno sporočilo je izpostavil tudi Jacques-Alain Miller, obravnavajoč vprašanje prikritega smisla
dispozitiva evalvacije (kot paradigme sodobnega načina izvajanja oblasti). Postopku izvajanja evalva-
cije sprva pripiše značaj političnega mazohizma in ga nato primerja z očarljivim in zapeljivim petjem
sirene, »sirene-evalvacije«: »Evalvator pride kot nekdo, ki pravi: ‘Jaz nimam pojma.’ In to je njegova
moč, neosvojljiva plat njegove pozicije. Pride, stoji pred vami, vi pa ste bogati, vi ste tisti, ki imate, vi
ste tisti, ki veste; on ne ve ničesar, on nima ničesar, on vas ne more prisiliti; iz svoje impotence nare-
di lastno premoč. Se pravi, pride, oborožen s prtljago celokupnega aparata države, kot nekdo, ki v isti
sapi hlini nemoč, iz česar črpa svojo presežno moč, toda obenem nastopa kot goli posrednik: ‘Jaz ni-
mam nič, jaz ne vem čisto nič. Ne spoznam se na tvojo prakso, ti si tisti, ki ve. Nič ne morem, če mi ti
ničesar ne daš. Če pa ti privoliš, tedaj zmagava oba.’« (Miller, 2004: 60–61)
18 Glede perverznih razsežnostih vseživljenjskega podjetja cf. članek B. Nedoha, Večnost nevednosti, ob-
javljen v pričujočem zborniku.
zuje neposredno samorealizacijo, neprenehni užitek in (samo)potro-
šnjo. Althusserjeva formula ideološke interpelacije (»ideologija inter-
pelira individue v subjekte«) je na tem mestu toliko zgovornejša, ko-
likor je v nji zaobsežen oni »čisti rez«, se pravi, nenadni prelom med
predideološko dojetim individuom in subjektom kot entiteto ideologi-
je (subjekt vznikne tako rekoč iz nič, prek nenadnega prepoznanja, da
je že od nekdaj bil subjekt). Minimalni dispozitiv interpelacije, vsaj ko-
likor ostajamo znotraj althusserjanske perspektive, predpostavlja zrcal-
no razmerje dveh instanc, na eni strani individua (ki še ni, a bo kma-
lu postal subjekt), na drugi strani Drugega, Subjekta z veliko začetni-
co, ki nastopa kot nosilec družbenih zahtev in predideološkega indivi-
dua preobrazi v subjekt, naslovivši ga s klicem »Hej ti!« – v ilustrativ-
ne namene, dodajmo še: »tvoja dolžnost je ta in ta« –, apelom, v kate-
rem se individuum prepozna kot naslovnik in po tej poti zaobstane kot
(ideološki) subjekt. Kljub konceptualni pomanjkljivosti Althusserjeve-
ga modela interpelacije16 pa njegov (pre)preprosti zastavek vendarle za-
došča za izpostavitev sprevrženega značaja sodobne pedagoške tovar-
ne: inštitut vseživljenjskega učenja individuumu nalaga samorealizaci-
jo njegove subjekt(iv)nosti še pred dejanskim zaobstankom slehernega
subjekta, še pred vznikom slehernega »sámo«. Če poskušamo ubese-
diti ukaz, ki se v tem programu performira, ne toliko prek stavkov, ko-
likor prek inscenacije osrečujočega izkustva učenja (učencu prijazni uč-
beniki so dober primer tovrstnega teatra), bi lahko rekli, da sodobna
Šola (starši, vzgojitelji, strokovnjaki, država) individua nagovarja neka-
ko takole: »Mene ni, obstojiš samo Ti; jaz, oblast, sem sredstvo tvojega
užitka; daj si duška, izkoristi me!«17 Skratka, če bi oblast imela samo-
stojno psihično stvarnost in bi lahko govorili o nečem takšnem, kot je
»psihična struktura oblasti«, potem bi bila diagnoza današnje jasna:
gre za perverzijo.18
16 O tem cf. Mladen Dolar, Onstran interpelacije (Dolar, 1988).
17 Podobno sporočilo je izpostavil tudi Jacques-Alain Miller, obravnavajoč vprašanje prikritega smisla
dispozitiva evalvacije (kot paradigme sodobnega načina izvajanja oblasti). Postopku izvajanja evalva-
cije sprva pripiše značaj političnega mazohizma in ga nato primerja z očarljivim in zapeljivim petjem
sirene, »sirene-evalvacije«: »Evalvator pride kot nekdo, ki pravi: ‘Jaz nimam pojma.’ In to je njegova
moč, neosvojljiva plat njegove pozicije. Pride, stoji pred vami, vi pa ste bogati, vi ste tisti, ki imate, vi
ste tisti, ki veste; on ne ve ničesar, on nima ničesar, on vas ne more prisiliti; iz svoje impotence nare-
di lastno premoč. Se pravi, pride, oborožen s prtljago celokupnega aparata države, kot nekdo, ki v isti
sapi hlini nemoč, iz česar črpa svojo presežno moč, toda obenem nastopa kot goli posrednik: ‘Jaz ni-
mam nič, jaz ne vem čisto nič. Ne spoznam se na tvojo prakso, ti si tisti, ki ve. Nič ne morem, če mi ti
ničesar ne daš. Če pa ti privoliš, tedaj zmagava oba.’« (Miller, 2004: 60–61)
18 Glede perverznih razsežnostih vseživljenjskega podjetja cf. članek B. Nedoha, Večnost nevednosti, ob-
javljen v pričujočem zborniku.
