Page 30 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 30
Drugo pedagoškega diskurza
zentira v obliki nekega sprevrženega postulata – imenujmo ga postulat
čiste pedagoške dobronamernosti –, ki smrtnike hkrati prijazno spodbu-
ja, jim dovoljuje in obenem nalaga neposredno prekoračitev končnosti še
pred slehernim srečanjem s končnostjo. Posmrtno ali, še bolje, predsmr-
tno življenje naj se v obliki neskončnega procesa (med)osebnostne rasti
udejanja neposredno tu in zdaj, brez meje, brez prestanka, od začetka do
konca: brez sleherne izgube dejanskosti. Posameznik se po novem mora
in zmore vse življenje učiti in se, učeč se, samo-osrečevati, samo-udeleže-
vati, samo-udejanjati, samo-transformirati, samo-konstruirati, samo-iz-
popolnjevati, samo-motivirati, samo-evalvirati, rabeč vseskozi nova, ino-
vativna sredstva – pod pogojem, seveda, da se nikoli ničesar zares ne na-
uči, da se le ne preneha samozadovoljevati. Izhajajoč iz programa sodob-
nega izobraževalnega podjetja bi v vrsto Žižkovih slovitih primerov non-
-izmov (izdelkov, depriviranih za njihove siceršnje negativne lastnosti:
kava brez kofeina, pivo brez alkohola, cigarete brez nikotina, smetana
brez maščobe, čokolada brez sladkorja ali čokolada brez obstipacijskih
učinkov), morali dodati še spisek individualnih in družbenih aktivno-
sti in psihološko-kognitivnih procesov: druženje brez družbenosti, (so)
ustvarjanje brez (so)ustvarjanega, samorealizacija brez samorealizacije,
znanje brez znanja, mišljenje brez mišljenja, učenje brez učenja. Ne naza-
dnje, življenje brez življenja.
Postulat čiste pedagoške dobronamernosti, preobražen in imple-
mentiran v univerzalno pedagoško prakso, je videti kot Kantov kate-
gorični imperativ, obrnjen na glavo in spravljen na (večno) delo: indi-
viduumu se poslej – neprenehoma in vsepovsod – zapoveduje samou-
veljavljanje. Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati
kot načelo tvoje osebne zadovoljitve.15 Zdi se, da nadjazovski imperativ
užitka, značilen za čas razvitega kapitalizma, s tem zadobi nove in ab-
solutne razsežnosti, kolikor po novem zaobseže še celokupni družbe-
ni prostor, se pravi, vse oblike družbenih razmerij in ves realni čas. Ne-
mara bi lahko rekli, da se sama struktura politične oblasti – tisto, kar
Althusser imenuje »ideološki aparat države« – po tej poti preobrazi v
dispozitiv marketinškega diskurza, reklamnega oglasa, ki individuov
ne interpelira v subjekte, temveč jim, rabeč nagovor zapeljevanja, uka-
15 Pri tem ne gre toliko za predrugačenje vsebine kategoričnega imperativa, kolikor za sprevrnjeno
modalnost njegovega nastopa: »Nadjazov imperativ, naj uživamo, tako deluje kot obrat Kantovega
‘Du kannst, weil du sollst!’ (moreš, ker moraš!) – opira se na ‘Moraš, ker moreš!’ To se pravi, vidik nad-
jaza današnjega ‘nerepresivnega hedonizma’ (nenehne izpostavljenosti izzivanjem, ki nam naročajo,
naj gremo do konca in raziščemo vse načine jouissance) se nahaja v načinu, kako se dovoljena jouissan-
ce neizogibno obrne v obvezno jouissance.« (Žižek, 2010: 143)
zentira v obliki nekega sprevrženega postulata – imenujmo ga postulat
čiste pedagoške dobronamernosti –, ki smrtnike hkrati prijazno spodbu-
ja, jim dovoljuje in obenem nalaga neposredno prekoračitev končnosti še
pred slehernim srečanjem s končnostjo. Posmrtno ali, še bolje, predsmr-
tno življenje naj se v obliki neskončnega procesa (med)osebnostne rasti
udejanja neposredno tu in zdaj, brez meje, brez prestanka, od začetka do
konca: brez sleherne izgube dejanskosti. Posameznik se po novem mora
in zmore vse življenje učiti in se, učeč se, samo-osrečevati, samo-udeleže-
vati, samo-udejanjati, samo-transformirati, samo-konstruirati, samo-iz-
popolnjevati, samo-motivirati, samo-evalvirati, rabeč vseskozi nova, ino-
vativna sredstva – pod pogojem, seveda, da se nikoli ničesar zares ne na-
uči, da se le ne preneha samozadovoljevati. Izhajajoč iz programa sodob-
nega izobraževalnega podjetja bi v vrsto Žižkovih slovitih primerov non-
-izmov (izdelkov, depriviranih za njihove siceršnje negativne lastnosti:
kava brez kofeina, pivo brez alkohola, cigarete brez nikotina, smetana
brez maščobe, čokolada brez sladkorja ali čokolada brez obstipacijskih
učinkov), morali dodati še spisek individualnih in družbenih aktivno-
sti in psihološko-kognitivnih procesov: druženje brez družbenosti, (so)
ustvarjanje brez (so)ustvarjanega, samorealizacija brez samorealizacije,
znanje brez znanja, mišljenje brez mišljenja, učenje brez učenja. Ne naza-
dnje, življenje brez življenja.
Postulat čiste pedagoške dobronamernosti, preobražen in imple-
mentiran v univerzalno pedagoško prakso, je videti kot Kantov kate-
gorični imperativ, obrnjen na glavo in spravljen na (večno) delo: indi-
viduumu se poslej – neprenehoma in vsepovsod – zapoveduje samou-
veljavljanje. Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati
kot načelo tvoje osebne zadovoljitve.15 Zdi se, da nadjazovski imperativ
užitka, značilen za čas razvitega kapitalizma, s tem zadobi nove in ab-
solutne razsežnosti, kolikor po novem zaobseže še celokupni družbe-
ni prostor, se pravi, vse oblike družbenih razmerij in ves realni čas. Ne-
mara bi lahko rekli, da se sama struktura politične oblasti – tisto, kar
Althusser imenuje »ideološki aparat države« – po tej poti preobrazi v
dispozitiv marketinškega diskurza, reklamnega oglasa, ki individuov
ne interpelira v subjekte, temveč jim, rabeč nagovor zapeljevanja, uka-
15 Pri tem ne gre toliko za predrugačenje vsebine kategoričnega imperativa, kolikor za sprevrnjeno
modalnost njegovega nastopa: »Nadjazov imperativ, naj uživamo, tako deluje kot obrat Kantovega
‘Du kannst, weil du sollst!’ (moreš, ker moraš!) – opira se na ‘Moraš, ker moreš!’ To se pravi, vidik nad-
jaza današnjega ‘nerepresivnega hedonizma’ (nenehne izpostavljenosti izzivanjem, ki nam naročajo,
naj gremo do konca in raziščemo vse načine jouissance) se nahaja v načinu, kako se dovoljena jouissan-
ce neizogibno obrne v obvezno jouissance.« (Žižek, 2010: 143)
