Page 29 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 29
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 29
Maternični diskurz: diskurz pred diskurzom, diskurz
brez diskurzivnosti
Ko že govorimo o pokopavanju živih, velja opozoriti na tesno raz-
merje med »fantazijami o življenju v maternici« in vsebinami sodobnih
izobraževalnih »konceptov« (navednice veljajo brezpojmovnemu zna-
čaju tovrstnih konceptov) ter nakazati specifični diskurzivni obrat, ki
se primeri zavoljo njihove institucionalizacije in implementacije v peda-
goško prakso. Iz navedenega Freudovega pasusa je moč dejansko povle-
či neko zelo posrečeno definicijo pojma »vseživljenjsko učenje« (ali, kar
je v resnici isto, »učeča se družba«, k čemur bi bilo moč dodati še pojem
»samoregulativnega učenja« kot krovnega imena novih izobraževalnih
metod in »kompetence« kot krovnega imena novih izobraževalnih ci-
ljev). Vseživljenjsko učenje predstavlja univerzalni okvir novega evrop-
skega oz. globalnega izobraževanja in se ga uradno definira kot kontinu-
um neprekinjenega učenja, dojema pa kot sredstvo neskončnega procesa
intersubjektivne in večrazsežnostne11 realizacije posameznika in druž-
be kot take, brez sleherne cezure, »od zibelke do groba«.12 Vizija vseži-
vljenjskega učenja se proponira kot takšna institucionalno-neinstitucio-
nalna praksa, po poti katere naj bi se učenci neposredno »učili živeti«13
in pri tem – namesto ponotranjanja neživljenjskih znanj in podrejanja
tujim zahtevam – do popolnosti razvili bogastvo svoje avtentične per-
sonalnosti, tj. tisti zaklad,14 ki prebiva v njihovih umskih, imaginativ-
nih, čutnih, kreativnih, socialnih, estetskih in spiritualnih potencialih
(povzemamo vsebino »stebra« Learning to be, nahajljivo na UNESCO-
vi spletni strani).
Očitno je, da se vizija tovrstnega absoluta napaja iz vere v posmrtno
življenje, vere, ki je, kot opaža Freud, »zgolj projekcija skrivnostnega ži-
vljenja pred rojstvom v prihodnost«. Novost pa tiči v tem, da se taista
fantazija o življenju v maternici, prevedena v izobraževalni koncept, pre-
11 »Novejša sestavljenka večrazsežnostno učenje (lifewide) bogati sliko s tem, da pritegne pozornost
k razširjenosti učenja, ki se lahko odvija v razsežnosti celotnega človekovega življenja, na katerikoli
stopnji našega življenja. Prav ta dimenzija pritegne formalno, neformalno in informalno (priložno-
stno) učenje pod drobnogled. Ozavešča nas, da je učenje lahko tudi radostno in poteka v družini, v
trenutkih sproščanja, v skupnosti in pri vsakdanjem delu.« (Komisija Evropske skupnosti, 2000: 9)
12 »Vseživljenjsko učenje vidi vse učenje kot ‘brezšiven’ kontinuum od ‘zibke do groba’« (ibid.: 8).
13 Learning to be je bil naslov UNESCOvega prvega osnutka izobraževalnega okvirja prihodnosti.
Omenjeno geslo ima danes vlogo enega izmed štirih »stebrov« izobraževanja za 21. stoletje, poleg
katerega stojijo še Learning to know, Learning to do in Learning to live together.
14 Od tod bi, mimogrede rečeno, bilo moč izpeljati neko povsem dobronamerno in romantično raz-
sežnost sintagme »človeški kapital« (in njej sorodnih konceptualnih skovank, kot so »socialni«,
»kulturni«, »intelektualni« in po novem tudi »čustveni kapital«), ki je sicer nastala pod okriljem
neoklasične ekonomije.
Maternični diskurz: diskurz pred diskurzom, diskurz
brez diskurzivnosti
Ko že govorimo o pokopavanju živih, velja opozoriti na tesno raz-
merje med »fantazijami o življenju v maternici« in vsebinami sodobnih
izobraževalnih »konceptov« (navednice veljajo brezpojmovnemu zna-
čaju tovrstnih konceptov) ter nakazati specifični diskurzivni obrat, ki
se primeri zavoljo njihove institucionalizacije in implementacije v peda-
goško prakso. Iz navedenega Freudovega pasusa je moč dejansko povle-
či neko zelo posrečeno definicijo pojma »vseživljenjsko učenje« (ali, kar
je v resnici isto, »učeča se družba«, k čemur bi bilo moč dodati še pojem
»samoregulativnega učenja« kot krovnega imena novih izobraževalnih
metod in »kompetence« kot krovnega imena novih izobraževalnih ci-
ljev). Vseživljenjsko učenje predstavlja univerzalni okvir novega evrop-
skega oz. globalnega izobraževanja in se ga uradno definira kot kontinu-
um neprekinjenega učenja, dojema pa kot sredstvo neskončnega procesa
intersubjektivne in večrazsežnostne11 realizacije posameznika in druž-
be kot take, brez sleherne cezure, »od zibelke do groba«.12 Vizija vseži-
vljenjskega učenja se proponira kot takšna institucionalno-neinstitucio-
nalna praksa, po poti katere naj bi se učenci neposredno »učili živeti«13
in pri tem – namesto ponotranjanja neživljenjskih znanj in podrejanja
tujim zahtevam – do popolnosti razvili bogastvo svoje avtentične per-
sonalnosti, tj. tisti zaklad,14 ki prebiva v njihovih umskih, imaginativ-
nih, čutnih, kreativnih, socialnih, estetskih in spiritualnih potencialih
(povzemamo vsebino »stebra« Learning to be, nahajljivo na UNESCO-
vi spletni strani).
Očitno je, da se vizija tovrstnega absoluta napaja iz vere v posmrtno
življenje, vere, ki je, kot opaža Freud, »zgolj projekcija skrivnostnega ži-
vljenja pred rojstvom v prihodnost«. Novost pa tiči v tem, da se taista
fantazija o življenju v maternici, prevedena v izobraževalni koncept, pre-
11 »Novejša sestavljenka večrazsežnostno učenje (lifewide) bogati sliko s tem, da pritegne pozornost
k razširjenosti učenja, ki se lahko odvija v razsežnosti celotnega človekovega življenja, na katerikoli
stopnji našega življenja. Prav ta dimenzija pritegne formalno, neformalno in informalno (priložno-
stno) učenje pod drobnogled. Ozavešča nas, da je učenje lahko tudi radostno in poteka v družini, v
trenutkih sproščanja, v skupnosti in pri vsakdanjem delu.« (Komisija Evropske skupnosti, 2000: 9)
12 »Vseživljenjsko učenje vidi vse učenje kot ‘brezšiven’ kontinuum od ‘zibke do groba’« (ibid.: 8).
13 Learning to be je bil naslov UNESCOvega prvega osnutka izobraževalnega okvirja prihodnosti.
Omenjeno geslo ima danes vlogo enega izmed štirih »stebrov« izobraževanja za 21. stoletje, poleg
katerega stojijo še Learning to know, Learning to do in Learning to live together.
14 Od tod bi, mimogrede rečeno, bilo moč izpeljati neko povsem dobronamerno in romantično raz-
sežnost sintagme »človeški kapital« (in njej sorodnih konceptualnih skovank, kot so »socialni«,
»kulturni«, »intelektualni« in po novem tudi »čustveni kapital«), ki je sicer nastala pod okriljem
neoklasične ekonomije.
