Page 28 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 28
Drugo pedagoškega diskurza
Še enkrat, kaj otrok počne pred svojim spočetjem? – Kot kaže, nič,
otrok manjka. Ondi je samo odsotnost, brez slehernega nadaljnjega do-
ločila: eno brezno, en sam brezčasni dolgčas. Predspočetno bivanje se
(ne) godi nikoli in nikjer, nima nikakršne enosti, nima nikakršne dru-
gosti. Je zgolj in samo odsotnost. Kaj to pomeni? – Očitno je treba skle-
pati, da dejanje spočetja sovpade s svojevrstnim posegom v odsotnost:
spočetje nasilno pretrga in hkrati podvoji nekaj, kar je bilo vse dotlej
neregistrirana ničla, nedoločena odsotnost vsake dejanskosti. Se pra-
vi, odsotnost je skozi akt spočetja pretrgana in vtem ko je pretrgana, je
obenem zavržena. Toda zavržena kam? – Natanko tja, v oni nemogoči
prostor, prostor drugosti, prostor odsotne enosti. Odsotnost enega, pre-
trgana in situirana v odsotnost drugega. Obstaja neka dobro znana kle-
tvica, četudi srbohrvaškega izvora (in dejstvo, da Slovenec preklinja v
svojem bratsko-tujem jeziku, je na tem mestu dodatno hvaležno), psov-
ka, ki zgovorno izpričuje, za kakšen in kateri kraj gre – vsi ga pozna-
mo, četudi ga ne smemo imenovati. Dejansko je stvar preveč vulgarna,
da bi si jo človek kar tako dovolil zapisati, eventualno bi si bilo moč tu-
kaj pomagati z okrajšavo: kam gre tisto, kar je v dejanju spočetja spo-
četo? Kam odleti, kje pristane? – Natanko tja, v p.m. In dodajmo, za-
rodek se znajde v p.m., še preden bi utegnil pisniti, kaj šele vrisniti. Kar
nemara pomeni, da je spočetje samo že obremenjeno z značajem nečesa
nezgod(e)nega in da je dogodek uradnega rojstva moč tretirati kot po-
novitev te začetne nezgode.
Da se maternice človeštva (maternice vsega, kar živi po poti repre-
zentiranja v elementu simbolnega) drži smisel neke neodpravljive am-
bivalentnosti, hkratne domačnosti in največje nedomačnosti, nas tudi
mimo kletvic poučujejo Freudove analize sanj o »življenju v materni-
ci« in izpeljave njihovega nezavednega sporočila. Po eni strani materni-
ca uteleša prostor nekogaršnje izvorne tesnobe – in tesnoba je brzčas ne-
kaj dejanskega –, po drugi strani se subjektu prezentira kot kraj izvorne
celovitosti, in ta zagotovo ni nič dejanskega:
»Številne sanje, ki jih pogosto spremlja tesnoba, njihova vsebina pa je pre-
hod skoz ozke prostore ali zadrževanje v vodi, temeljijo na fantazijah o ži-
vljenju v maternici, bivanju v materinem telesu in porodu. /.../ Pomen fan-
tazij in nezavednih misli o življenju v maternici sem se naučil ceniti šele po-
zneje. Vsebujejo razlago nenavadnega strahu mnogih ljudi, da bi bili živi po-
kopani, pa tudi najglobljo podlago vere v posmrtno življenje, ki je zgolj pro-
jekcija tega skrivnostnega življenja pred rojstvom v prihodnost. Poleg tega je
akt rojstva prvi doživljaj tesnobe in s tem vir in prototip afekta tesnobe.« (Freud,
2001: 370–371)
Še enkrat, kaj otrok počne pred svojim spočetjem? – Kot kaže, nič,
otrok manjka. Ondi je samo odsotnost, brez slehernega nadaljnjega do-
ločila: eno brezno, en sam brezčasni dolgčas. Predspočetno bivanje se
(ne) godi nikoli in nikjer, nima nikakršne enosti, nima nikakršne dru-
gosti. Je zgolj in samo odsotnost. Kaj to pomeni? – Očitno je treba skle-
pati, da dejanje spočetja sovpade s svojevrstnim posegom v odsotnost:
spočetje nasilno pretrga in hkrati podvoji nekaj, kar je bilo vse dotlej
neregistrirana ničla, nedoločena odsotnost vsake dejanskosti. Se pra-
vi, odsotnost je skozi akt spočetja pretrgana in vtem ko je pretrgana, je
obenem zavržena. Toda zavržena kam? – Natanko tja, v oni nemogoči
prostor, prostor drugosti, prostor odsotne enosti. Odsotnost enega, pre-
trgana in situirana v odsotnost drugega. Obstaja neka dobro znana kle-
tvica, četudi srbohrvaškega izvora (in dejstvo, da Slovenec preklinja v
svojem bratsko-tujem jeziku, je na tem mestu dodatno hvaležno), psov-
ka, ki zgovorno izpričuje, za kakšen in kateri kraj gre – vsi ga pozna-
mo, četudi ga ne smemo imenovati. Dejansko je stvar preveč vulgarna,
da bi si jo človek kar tako dovolil zapisati, eventualno bi si bilo moč tu-
kaj pomagati z okrajšavo: kam gre tisto, kar je v dejanju spočetja spo-
četo? Kam odleti, kje pristane? – Natanko tja, v p.m. In dodajmo, za-
rodek se znajde v p.m., še preden bi utegnil pisniti, kaj šele vrisniti. Kar
nemara pomeni, da je spočetje samo že obremenjeno z značajem nečesa
nezgod(e)nega in da je dogodek uradnega rojstva moč tretirati kot po-
novitev te začetne nezgode.
Da se maternice človeštva (maternice vsega, kar živi po poti repre-
zentiranja v elementu simbolnega) drži smisel neke neodpravljive am-
bivalentnosti, hkratne domačnosti in največje nedomačnosti, nas tudi
mimo kletvic poučujejo Freudove analize sanj o »življenju v materni-
ci« in izpeljave njihovega nezavednega sporočila. Po eni strani materni-
ca uteleša prostor nekogaršnje izvorne tesnobe – in tesnoba je brzčas ne-
kaj dejanskega –, po drugi strani se subjektu prezentira kot kraj izvorne
celovitosti, in ta zagotovo ni nič dejanskega:
»Številne sanje, ki jih pogosto spremlja tesnoba, njihova vsebina pa je pre-
hod skoz ozke prostore ali zadrževanje v vodi, temeljijo na fantazijah o ži-
vljenju v maternici, bivanju v materinem telesu in porodu. /.../ Pomen fan-
tazij in nezavednih misli o življenju v maternici sem se naučil ceniti šele po-
zneje. Vsebujejo razlago nenavadnega strahu mnogih ljudi, da bi bili živi po-
kopani, pa tudi najglobljo podlago vere v posmrtno življenje, ki je zgolj pro-
jekcija tega skrivnostnega življenja pred rojstvom v prihodnost. Poleg tega je
akt rojstva prvi doživljaj tesnobe in s tem vir in prototip afekta tesnobe.« (Freud,
2001: 370–371)
