Page 27 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 27
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 27
pošast, nemara? Skratka: mali drugi, veliki Drugi ali kak brezimni nega-
tivum, teror(ist)?
Nezgoda začetka
No, naj si strokovnjak še tako vneto prizadeva pričarati nasprotno,
naslednje dejstvo ostaja: človek nima pojma, kaj pomenijo pojmi, sre-
di katerih se je bil iznenada – in rekli bi, da tudi precej abruptno – pre-
budil. A to še ni vse, dejanskost utegne biti še veliko bolj žalostna: rodil
se otrok tudi ni prostovoljno, zahvaljujoč, denimo, lastni ustvarjalnosti
ali – sledimo aktualnim pedagoškim fantomom – eksplozivnosti njego-
vih notranjih potencialov ali avtopoetičnosti njegove možganovine, naj-
sibo sive ali bele, ali zmožnosti spontane transformacije, samokoncepci-
je, samorealizacije, samoaktualizacije, ali kakršnikoli že lepotiji, tičeči
v globini njegove najbolj notranje in neskaljene subjekt(iv)nosti. Resni-
ci na ljubo, človek ne more razumeti smisla sveta in, toliko manj, bese-
dila, spisanega pred njegovim prihodom. Ne more razumeti tistega, kar
je bilo oblikovano, še preden je on sam priromal na svet, in to kar tako:
brez vsega, odtrgan iz stanja predverbalne simbioze, (spre)vržen v sfero
označevalcev.
Začetek pred začetkom
Vprašajmo se, s kakšnim svetom ima človek opraviti za časa svoje-
ga prenatalnega obdobja? Ali še bolje: s kakšnim svetom je imel človek
opraviti za časa pred svojim/njegovim spočetjem? Kako (mu) je bilo biti,
preden se (ga) je blagovolilo spočeti? – Radikalizirana verzija vprašanja
je hvaležna zlasti zato, ker nas neposredno seznani z dejstvom, da spra-
šujemo po nečem nedejanskem: začetek pred začetkom ustreza neki pre-
teklosti, ki ni bila nikoli sedanja, in to pomeni, da ima njegova pozitiva-
cija status vzvratne iluzije, se pravi, iluzije, sprožene ob dogodku dejanske-
ga začetka. Gre za fantazmo izvornega stanja enotnosti, celovitosti, sa-
mozadostnosti, bivanja brez slehernega posredovanja, skratka, fantazmo
direktnega zlitja stvarnosti z njo samo, iz katere se napajajo miti o izvo-
ru sveta (in njegovega naknadnega padca). Upoštevajoč povedano, kaj bi
bilo moč konstatirati glede situacije človeka za časa njegovega prenatal-
nega obdobja? Prizor otroka v materinem telesu se resda proponira kot
absolutna unija dvojega – stanje popolne samozadostnosti, neposredne-
ga ujemanja med dražljajem in odzivom, med potrebo in zadovoljitvijo
–, a ta prizor se kmalu prekine, in to je dovolj dobro znamenje, da je nje-
gova dejanskost potekla, še preden se je (lahko) dejansko začela.
pošast, nemara? Skratka: mali drugi, veliki Drugi ali kak brezimni nega-
tivum, teror(ist)?
Nezgoda začetka
No, naj si strokovnjak še tako vneto prizadeva pričarati nasprotno,
naslednje dejstvo ostaja: človek nima pojma, kaj pomenijo pojmi, sre-
di katerih se je bil iznenada – in rekli bi, da tudi precej abruptno – pre-
budil. A to še ni vse, dejanskost utegne biti še veliko bolj žalostna: rodil
se otrok tudi ni prostovoljno, zahvaljujoč, denimo, lastni ustvarjalnosti
ali – sledimo aktualnim pedagoškim fantomom – eksplozivnosti njego-
vih notranjih potencialov ali avtopoetičnosti njegove možganovine, naj-
sibo sive ali bele, ali zmožnosti spontane transformacije, samokoncepci-
je, samorealizacije, samoaktualizacije, ali kakršnikoli že lepotiji, tičeči
v globini njegove najbolj notranje in neskaljene subjekt(iv)nosti. Resni-
ci na ljubo, človek ne more razumeti smisla sveta in, toliko manj, bese-
dila, spisanega pred njegovim prihodom. Ne more razumeti tistega, kar
je bilo oblikovano, še preden je on sam priromal na svet, in to kar tako:
brez vsega, odtrgan iz stanja predverbalne simbioze, (spre)vržen v sfero
označevalcev.
Začetek pred začetkom
Vprašajmo se, s kakšnim svetom ima človek opraviti za časa svoje-
ga prenatalnega obdobja? Ali še bolje: s kakšnim svetom je imel človek
opraviti za časa pred svojim/njegovim spočetjem? Kako (mu) je bilo biti,
preden se (ga) je blagovolilo spočeti? – Radikalizirana verzija vprašanja
je hvaležna zlasti zato, ker nas neposredno seznani z dejstvom, da spra-
šujemo po nečem nedejanskem: začetek pred začetkom ustreza neki pre-
teklosti, ki ni bila nikoli sedanja, in to pomeni, da ima njegova pozitiva-
cija status vzvratne iluzije, se pravi, iluzije, sprožene ob dogodku dejanske-
ga začetka. Gre za fantazmo izvornega stanja enotnosti, celovitosti, sa-
mozadostnosti, bivanja brez slehernega posredovanja, skratka, fantazmo
direktnega zlitja stvarnosti z njo samo, iz katere se napajajo miti o izvo-
ru sveta (in njegovega naknadnega padca). Upoštevajoč povedano, kaj bi
bilo moč konstatirati glede situacije človeka za časa njegovega prenatal-
nega obdobja? Prizor otroka v materinem telesu se resda proponira kot
absolutna unija dvojega – stanje popolne samozadostnosti, neposredne-
ga ujemanja med dražljajem in odzivom, med potrebo in zadovoljitvijo
–, a ta prizor se kmalu prekine, in to je dovolj dobro znamenje, da je nje-
gova dejanskost potekla, še preden se je (lahko) dejansko začela.
