Page 26 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 26
Drugo pedagoškega diskurza
no občutljivo delovanje. /.../ Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da pogled na
otrokovo drugačnost ni od nekdaj pomenil afirmativnega odnosa do neko-
ga, ki razmišlja drugače od odraslega in se odziva na spodbude iz okolja gle-
de na kompleksen preplet čustev. /.../ Če sem začel s provokativno trditvijo,
da se mnogi strokovni delavci in delavke v vrtcih še vedno oklepajo zdravo-
razumskih predstav o otroku kot nebogljenem, neinteligentnem, egocen-
tričnem bitju, želim v zaključku izpostaviti tezo, da so tudi predstave o po-
menu (klasičnega) discipliniranja, navajanja na red in meje, v mnogočem
odraz pogleda odraslega na otroka kot nekompetentno bitje. Še več, v tra-
dicionalni razsvetljenski pedagogiki je trdo discipliniranje otroka posledi-
ca pogleda na njegovo divjost, živalsko naravo, moralno neobčutljivost in
egocentričnost, zaradi česar otroka »ustvarimo« kot moralno bitje šele z
omejevanjem njegovih sebičnih nagnjenj. Pripoznanje paradigme otroka
kot socialno kompetentnega bitja narekuje drugačno metodiko vzgoje, ki
vključuje odnosno razumevanje vzgoje in razvijajočega se sebstva (moral-
no senzibilna, spoštljiva in etična bitja nastajamo šele preko odnosov in de-
javnosti z bližnjimi osebami), pripoznanje drugega kot drugačnega, a vse-
eno vrednega preko empatičnega poslušanja njegove življenjske zgodbe /.../. Ta-
kšna vzgojna paradigma in na njej utemeljena metodika pa nas odmika od
še ene travmatične točke klasične pedagogike, to je od indoktrinacijskega zna-
čaja vzgoje, utemeljene v moderni dobi. Dokler si namreč odrasli lastimo
pravico, da vrednotimo, ocenjujemo in postavljamo svoje kriterije o tem,
kaj je moralno dobro in kaj ne, vzpostavljamo vnaprejšnje vrednotne okvir-
je, ki niso nič drugega kot tiste velike zgodbe, ki jih je v imenu postmoder-
nega obrata zavrnil Lyotard. Ko odločilni arbiter dobrega postane doživetje so-
človeka, proti kateremu je naperjeno konkretno dejanje, se hkrati vzposta-
vi pomembna varovalka pred ideološkostjo vzgojnega posredovanja.« (Kro-
flič, 2008: 1, 10; poudarki dodani)10
Sprašujemo se, koga avtor pravzaprav provocira: koga naslavlja, s
kom se pogovarja? So adresat njegove provokacije strokovni delavci in
delavke v vrtcih? Nosilci razsvetljenske tradicije (npr. Kant)? Kaka tretja
10 Če pustimo ob strani partikularna protislovja, navzoča med vrsticami tega konkretnega citata, je
avtorjeva argumentacija tudi sicer v marsičem simptomatična: prvič, tako kot večina sodobno-pe-
dagoških argumentacij se tudi ta napaja iz vrednostne polarizacije med tradicionalnimi »slabimi«
in sodobnimi »dobrimi« prvinami vzgoje (s čimer se skuša ustvariti videz, da so nevralgične točke
vzgoje zadeva »tradicionalne vzgoje« in ne vzgoje kot take); drugič, tako kot večina sodobno pe-
dagoških argumentacij tudi ta iz vreče potegne strašilo tradicionalnih predstav – stališč, ki tako ali
tako nimajo več nobenega realnega zastopstva –, nato pa slednje pogumno in samozadovoljno za-
vrača; in tretjič, tako kot večina sodobnih pedagoških argumentacij se nam tudi ta skuša prodati kot
provokativna in revolucionarno nova, vtem ko reproducira splošno uveljavljeno zgodbo (oz. eno iz-
med številnih variacij na temo).
no občutljivo delovanje. /.../ Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da pogled na
otrokovo drugačnost ni od nekdaj pomenil afirmativnega odnosa do neko-
ga, ki razmišlja drugače od odraslega in se odziva na spodbude iz okolja gle-
de na kompleksen preplet čustev. /.../ Če sem začel s provokativno trditvijo,
da se mnogi strokovni delavci in delavke v vrtcih še vedno oklepajo zdravo-
razumskih predstav o otroku kot nebogljenem, neinteligentnem, egocen-
tričnem bitju, želim v zaključku izpostaviti tezo, da so tudi predstave o po-
menu (klasičnega) discipliniranja, navajanja na red in meje, v mnogočem
odraz pogleda odraslega na otroka kot nekompetentno bitje. Še več, v tra-
dicionalni razsvetljenski pedagogiki je trdo discipliniranje otroka posledi-
ca pogleda na njegovo divjost, živalsko naravo, moralno neobčutljivost in
egocentričnost, zaradi česar otroka »ustvarimo« kot moralno bitje šele z
omejevanjem njegovih sebičnih nagnjenj. Pripoznanje paradigme otroka
kot socialno kompetentnega bitja narekuje drugačno metodiko vzgoje, ki
vključuje odnosno razumevanje vzgoje in razvijajočega se sebstva (moral-
no senzibilna, spoštljiva in etična bitja nastajamo šele preko odnosov in de-
javnosti z bližnjimi osebami), pripoznanje drugega kot drugačnega, a vse-
eno vrednega preko empatičnega poslušanja njegove življenjske zgodbe /.../. Ta-
kšna vzgojna paradigma in na njej utemeljena metodika pa nas odmika od
še ene travmatične točke klasične pedagogike, to je od indoktrinacijskega zna-
čaja vzgoje, utemeljene v moderni dobi. Dokler si namreč odrasli lastimo
pravico, da vrednotimo, ocenjujemo in postavljamo svoje kriterije o tem,
kaj je moralno dobro in kaj ne, vzpostavljamo vnaprejšnje vrednotne okvir-
je, ki niso nič drugega kot tiste velike zgodbe, ki jih je v imenu postmoder-
nega obrata zavrnil Lyotard. Ko odločilni arbiter dobrega postane doživetje so-
človeka, proti kateremu je naperjeno konkretno dejanje, se hkrati vzposta-
vi pomembna varovalka pred ideološkostjo vzgojnega posredovanja.« (Kro-
flič, 2008: 1, 10; poudarki dodani)10
Sprašujemo se, koga avtor pravzaprav provocira: koga naslavlja, s
kom se pogovarja? So adresat njegove provokacije strokovni delavci in
delavke v vrtcih? Nosilci razsvetljenske tradicije (npr. Kant)? Kaka tretja
10 Če pustimo ob strani partikularna protislovja, navzoča med vrsticami tega konkretnega citata, je
avtorjeva argumentacija tudi sicer v marsičem simptomatična: prvič, tako kot večina sodobno-pe-
dagoških argumentacij se tudi ta napaja iz vrednostne polarizacije med tradicionalnimi »slabimi«
in sodobnimi »dobrimi« prvinami vzgoje (s čimer se skuša ustvariti videz, da so nevralgične točke
vzgoje zadeva »tradicionalne vzgoje« in ne vzgoje kot take); drugič, tako kot večina sodobno pe-
dagoških argumentacij tudi ta iz vreče potegne strašilo tradicionalnih predstav – stališč, ki tako ali
tako nimajo več nobenega realnega zastopstva –, nato pa slednje pogumno in samozadovoljno za-
vrača; in tretjič, tako kot večina sodobnih pedagoških argumentacij se nam tudi ta skuša prodati kot
provokativna in revolucionarno nova, vtem ko reproducira splošno uveljavljeno zgodbo (oz. eno iz-
med številnih variacij na temo).
