Page 25 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 25
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 25
prihaja direktno iz nekogaršnje spalnice in da ga je treba nasloviti z na-
slednjim očitkom (ki je sicer prihranjen za naslov romantičnega zanese-
njaštva): »Vtem ko se prepuščajo nebrzdanemu vrenju substance, meni-
jo, da so z omotavanjem samozavedanja in opuščanjem razuma Njegovi,
tisti, ki jim Bog daje modrost v spanju; kar tako zares sprejemajo in pora-
jajo v spanju, zato tudi so sanje.« (Hegel, 1998: 14)
Govoreč o kompetencah moramo vnaprej poudariti, da se t. i. »kom-
petenčni diskurz« odvija na mestu stičišča dveh neistovetnih gonil pro-
mocije: prvo prihaja iz sfere politično-strateških ciljev in gospodarskih
interesov, drugega goni stroka, predvsem pedagoška. Izhajajoč iz anali-
ze aktualnih politično-ekonomskih dokumentacij (podpisanih s strani
Evropske komisije ali Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj
(OECD) ali Svetovne Banke) se je moč zlahka dokopati do sklepa, da je
kompetenca izrazito utilitarističen koncept, povezan z neoliberalno eko-
nomsko doktrino in sociopolitično paradigmo (kompetenca je tamkaj
eksplicitno poistovetena z zmožnostjo učinkovite uporabe znanja). Na
to med drugim opozarjajo številne kritične študije, naperjene proti neo-
liberalnim tendencam v šolstvu. Neprimerljivo manj, če sploh, pa je kri-
tiziran tisti horizont razumevanja pojma kompetence (in drugih aktu-
alno popularnih izobraževalnih konceptov), ki se producira pod okri-
ljem pedagoške stroke. Četudi je moč pokazati na vzporednice v načinu
rezoniranja in skupnem odporu do »golega« znanja, pa univerzum so-
dobne pedagoške metafizike zagotovo nima nikakršne zveze z neolibe-
ralizmom. Pedagoško intendirana kompetenca namreč ni utilitaristič-
no, temveč kvečjemu spiritualistično obarvan koncept; je koncept, v ka-
terega se stekajo romantično obarvana občutja in fanatično malikovanje
človekove oz. otrokove individualne edinstvenosti in drugačnosti; skrat-
ka, koncept, ki individua ne instrumentalizira, temveč vanj polaga pre-
sežni smisel in ga včasih celo mistificira (zlasti ko gre za vprašanje otro-
kove ustvarjalnosti). Tehnično rečeno, kompetenca se tamkaj proponi-
ra kot presežek sebstveno dojetega znanja nad objektno razsežnostjo zna-
nja (ta teza bo podrobneje izpeljana spodaj). V ponazoritev, kakšen je pe-
dagoški logos sodobnosti ali, bolje rečeno, kako zveni prevladujoča po-
etika sodobne pedagogike, navajamo nekaj zglednih vrstic avtorja, ki v
slovenskem teoretskem prostoru šteje za pomembno in referenčno figu-
ro na področju teorije vzgoje in kurikularnega načrtovanja:
»Pripoznanje drugačnosti kot nove kakovosti kot temeljna vrednota post-
moderne sovpada z odkritjem otroka, katerega razvoj poteka pod vplivom
aktivne komunikacije z okoljem (svetom odraslih in vrstnikov), ter posle-
dično z uvidom v mnoge registre otrokovih kompetenc za smiselno in social-
prihaja direktno iz nekogaršnje spalnice in da ga je treba nasloviti z na-
slednjim očitkom (ki je sicer prihranjen za naslov romantičnega zanese-
njaštva): »Vtem ko se prepuščajo nebrzdanemu vrenju substance, meni-
jo, da so z omotavanjem samozavedanja in opuščanjem razuma Njegovi,
tisti, ki jim Bog daje modrost v spanju; kar tako zares sprejemajo in pora-
jajo v spanju, zato tudi so sanje.« (Hegel, 1998: 14)
Govoreč o kompetencah moramo vnaprej poudariti, da se t. i. »kom-
petenčni diskurz« odvija na mestu stičišča dveh neistovetnih gonil pro-
mocije: prvo prihaja iz sfere politično-strateških ciljev in gospodarskih
interesov, drugega goni stroka, predvsem pedagoška. Izhajajoč iz anali-
ze aktualnih politično-ekonomskih dokumentacij (podpisanih s strani
Evropske komisije ali Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj
(OECD) ali Svetovne Banke) se je moč zlahka dokopati do sklepa, da je
kompetenca izrazito utilitarističen koncept, povezan z neoliberalno eko-
nomsko doktrino in sociopolitično paradigmo (kompetenca je tamkaj
eksplicitno poistovetena z zmožnostjo učinkovite uporabe znanja). Na
to med drugim opozarjajo številne kritične študije, naperjene proti neo-
liberalnim tendencam v šolstvu. Neprimerljivo manj, če sploh, pa je kri-
tiziran tisti horizont razumevanja pojma kompetence (in drugih aktu-
alno popularnih izobraževalnih konceptov), ki se producira pod okri-
ljem pedagoške stroke. Četudi je moč pokazati na vzporednice v načinu
rezoniranja in skupnem odporu do »golega« znanja, pa univerzum so-
dobne pedagoške metafizike zagotovo nima nikakršne zveze z neolibe-
ralizmom. Pedagoško intendirana kompetenca namreč ni utilitaristič-
no, temveč kvečjemu spiritualistično obarvan koncept; je koncept, v ka-
terega se stekajo romantično obarvana občutja in fanatično malikovanje
človekove oz. otrokove individualne edinstvenosti in drugačnosti; skrat-
ka, koncept, ki individua ne instrumentalizira, temveč vanj polaga pre-
sežni smisel in ga včasih celo mistificira (zlasti ko gre za vprašanje otro-
kove ustvarjalnosti). Tehnično rečeno, kompetenca se tamkaj proponi-
ra kot presežek sebstveno dojetega znanja nad objektno razsežnostjo zna-
nja (ta teza bo podrobneje izpeljana spodaj). V ponazoritev, kakšen je pe-
dagoški logos sodobnosti ali, bolje rečeno, kako zveni prevladujoča po-
etika sodobne pedagogike, navajamo nekaj zglednih vrstic avtorja, ki v
slovenskem teoretskem prostoru šteje za pomembno in referenčno figu-
ro na področju teorije vzgoje in kurikularnega načrtovanja:
»Pripoznanje drugačnosti kot nove kakovosti kot temeljna vrednota post-
moderne sovpada z odkritjem otroka, katerega razvoj poteka pod vplivom
aktivne komunikacije z okoljem (svetom odraslih in vrstnikov), ter posle-
dično z uvidom v mnoge registre otrokovih kompetenc za smiselno in social-
