Page 23 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 23
pedagoška raba izmislitvenih zmožnosti 23
»Potemtakem je torej še toliko težje verjeti, da miselne forme, ki prežema-
jo vse naše predstave – najsi bodo te zgolj teoretične ali pa vsebujejo kako
snov, ki izhaja iz občutka, nagona, volje –, služijo nam, da mi posedujemo nje
in ne, nasprotno, one nas; pa kaj v primeri z njimi preostane nam, kako se naj
mi, kako se naj jaz kot nekaj bolj občega postavim nad nje, nje, ki so prav ti-
sto obče kot tako? /.../ Ali prav tako: ko govorimo o rečeh, tedaj naravi ali bi-
stvu reči pravimo njihov pojem, in ta obstaja le za mišljenje; za pojme reči pa
bomo še toliko težje rekli, da jih obvladujemo mi ali da miselne forme, ka-
terih kompleks so, služijo nam; nasprotno, naše mišljenje se mora omejeva-
ti po njih in naša samovolja ali svoboda jih ne bi smela prirejati po sebi. /.../ –
Dejavnost mišljenja, ki nam pregnete vse predstave, smotre, interese in rav-
nanja, se, kot rečeno, odvija nezavedno /.../.« (Hegel, 2007: 24–25)
Podobno bi bilo moč konstatirati tudi glede vprašanja tehnike: ni
človek tisti, ki izumlja in razpolaga s tehniko, kot se njemu nasploh rado
sanja, kvečjemu je tehnika že zdavnaj izumila njega in vse odtlej z njim
razpolaga, celo čedalje bolj.7 To dalje pomeni, da je ono opombo, navrže-
no zgoraj – glede človeku tako ljubega prepoznanja in še bolj ljubega pri-
poznanja –, potrebno še malce dopolniti: prvič, človek ljubi tisto, česar v
resnici nima in dejansko sploh ne more imeti. In, drugič, taisti se z vpra-
šanjem svoje (samo)lástnosti, vprašanjem, kaj sploh je in kaj hoče biti,
sreča šele z vstopom v medij govorice: medij drugosti, medij formalnih
simbolov, oblik, katerih smisel mu je tuj in ga sam ne more razvozlati.
Sebstva drugačnosti, sebstva samolastnih (z)možnosti
Da človek ne mara vedeti resnice o sebi, o svoji nev(r)ednosti, o la-
stni odsotnosti, o nemožnosti samolastnega obstoja, ni videti kot kaj po-
sebno novega. Konec koncev je osebno neshajanje z resnico samosebja
tudi logično (poleg tega, da je človekovo in človeško) in v tem smislu
do neke mere opravičljivo – vse dotlej, dokler se tovrstno »nemaranje«
vzdržuje v prostorih kuhinje in spalnice, spovednice, intimne klepetal-
nice.8 No, če je spregled posameznikove in, toliko bolj, otrokove nesamo-
pek gramatikalnih pravil in besedišče, slovar, temveč tudi kot univerzalni diskurz, se pravi, skozi ute-
čene načine, kako se govori, kaj se pove, skozi kode, kulturne tradicije, obrazce, pravila jezikovnega
obnašanja, skozi vednost, ki je v jeziku sedimentirana.« (Dolar, 2010: 188)
7 Prvi del knjižne serije Tehnika in čas Bernarda Stieglerja je verjetno najboljša referenca na temo (La te-
chnique et le temps, 1: La faute d‘Épiméthée, 1994).
8 Če povzamemo zelo na kratko, logiško poreklo osebnega obnemorenja sestaja in izhaja iz struktur-
ne nemožnosti samorefleksivnega zajetja (poudarimo, iz logike sestaja in prihaja nemožnost, člove-
kova pa je nezmožnost, se pravi, obnemoglost; nazadnje, značilno človeško je »nemaranje«, pate-
tika in odpor do lastne obnemoglosti): individualna zavest se ne more nadejati svojega hkratnega
obstoja in sebe-imetja; ne more gledati (v predmet) in se, vtem ko gleda, videti gledočo (v predmet);
ne more določati in obdelovati predmetnega, ne da bi bilo njeno delo že določeno s formo nečesa
»Potemtakem je torej še toliko težje verjeti, da miselne forme, ki prežema-
jo vse naše predstave – najsi bodo te zgolj teoretične ali pa vsebujejo kako
snov, ki izhaja iz občutka, nagona, volje –, služijo nam, da mi posedujemo nje
in ne, nasprotno, one nas; pa kaj v primeri z njimi preostane nam, kako se naj
mi, kako se naj jaz kot nekaj bolj občega postavim nad nje, nje, ki so prav ti-
sto obče kot tako? /.../ Ali prav tako: ko govorimo o rečeh, tedaj naravi ali bi-
stvu reči pravimo njihov pojem, in ta obstaja le za mišljenje; za pojme reči pa
bomo še toliko težje rekli, da jih obvladujemo mi ali da miselne forme, ka-
terih kompleks so, služijo nam; nasprotno, naše mišljenje se mora omejeva-
ti po njih in naša samovolja ali svoboda jih ne bi smela prirejati po sebi. /.../ –
Dejavnost mišljenja, ki nam pregnete vse predstave, smotre, interese in rav-
nanja, se, kot rečeno, odvija nezavedno /.../.« (Hegel, 2007: 24–25)
Podobno bi bilo moč konstatirati tudi glede vprašanja tehnike: ni
človek tisti, ki izumlja in razpolaga s tehniko, kot se njemu nasploh rado
sanja, kvečjemu je tehnika že zdavnaj izumila njega in vse odtlej z njim
razpolaga, celo čedalje bolj.7 To dalje pomeni, da je ono opombo, navrže-
no zgoraj – glede človeku tako ljubega prepoznanja in še bolj ljubega pri-
poznanja –, potrebno še malce dopolniti: prvič, človek ljubi tisto, česar v
resnici nima in dejansko sploh ne more imeti. In, drugič, taisti se z vpra-
šanjem svoje (samo)lástnosti, vprašanjem, kaj sploh je in kaj hoče biti,
sreča šele z vstopom v medij govorice: medij drugosti, medij formalnih
simbolov, oblik, katerih smisel mu je tuj in ga sam ne more razvozlati.
Sebstva drugačnosti, sebstva samolastnih (z)možnosti
Da človek ne mara vedeti resnice o sebi, o svoji nev(r)ednosti, o la-
stni odsotnosti, o nemožnosti samolastnega obstoja, ni videti kot kaj po-
sebno novega. Konec koncev je osebno neshajanje z resnico samosebja
tudi logično (poleg tega, da je človekovo in človeško) in v tem smislu
do neke mere opravičljivo – vse dotlej, dokler se tovrstno »nemaranje«
vzdržuje v prostorih kuhinje in spalnice, spovednice, intimne klepetal-
nice.8 No, če je spregled posameznikove in, toliko bolj, otrokove nesamo-
pek gramatikalnih pravil in besedišče, slovar, temveč tudi kot univerzalni diskurz, se pravi, skozi ute-
čene načine, kako se govori, kaj se pove, skozi kode, kulturne tradicije, obrazce, pravila jezikovnega
obnašanja, skozi vednost, ki je v jeziku sedimentirana.« (Dolar, 2010: 188)
7 Prvi del knjižne serije Tehnika in čas Bernarda Stieglerja je verjetno najboljša referenca na temo (La te-
chnique et le temps, 1: La faute d‘Épiméthée, 1994).
8 Če povzamemo zelo na kratko, logiško poreklo osebnega obnemorenja sestaja in izhaja iz struktur-
ne nemožnosti samorefleksivnega zajetja (poudarimo, iz logike sestaja in prihaja nemožnost, člove-
kova pa je nezmožnost, se pravi, obnemoglost; nazadnje, značilno človeško je »nemaranje«, pate-
tika in odpor do lastne obnemoglosti): individualna zavest se ne more nadejati svojega hkratnega
obstoja in sebe-imetja; ne more gledati (v predmet) in se, vtem ko gleda, videti gledočo (v predmet);
ne more določati in obdelovati predmetnega, ne da bi bilo njeno delo že določeno s formo nečesa
