Page 22 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 22
Drugo pedagoškega diskurza
čeni smešnici: duhovitost takšnih označb tiči v dejstvu, da jim uspeva v
isti sapi imenovati in obenem performativno prikazati, s čim se tukajšnji
človek – to zdaj govoreče, to zdaj beroče, skratka, to diskurzivno bivajoče
– rad identificira. Dejansko, tukajšnjemu se rado domišlja – govorimo iz
izkustva –, da je on tisti, ki ve, da je on avtor mišljenja. Še več, da je on av-
tor logike (in) govora. Da sta jezik in tehnika le sredstvi v službi njegove
komunikacije in samorealizacije. Ta narcisoidni umislek je, mimogrede
rečeno, obče mesto aktualnega izobraževalnega diskurza in predstavlja
netematizirani temelj vseh mogočih – sicer medsebojno zelo raznovr-
stnih – oblik advokature najnovejših izobraževalnih smernic (od diskur-
za pedagoške stroke in izobraževalne politike tja do popularne kulture
in ekonomskega, menedžerskega ali marketinškega diskurza). Za povrh
ga je najti celo v tistih pristopih, ki skušajo biti kritični in ki se deklara-
tivno distancirajo od tendenc dominantnega diskurza; med obstoječimi
kritikami sodobnih izobraževalnih trendov je, denimo, le stežka moč
naleteti na takšno, ki bi se obesila na naslednjo neumnost (citat je zgolj
ilustracija, tako rekoč vseeno je, od kod prihaja): »Ljudje sami so vodil-
ni dejavniki družb znanja. V človekovi moči je, da ustvarja in uporablja
znanje učinkovito in pametno, na nenehno spreminjajočih se podlagah,
to pa je tisto, kar največ šteje.« (Komisija Evropske skupnosti, 2000: 7)
Skratka, identifikacija z avtorjem, z ustvarjalcem in posedovalcem
hvalevrednih reči, to človeka veseli, to ga osrečuje: človek hoče imeti
stvar, hoče biti avtor. Kako pa je v resnici? Kakšna je resnica o avtorstvu
jezika in tehnike? V kakšnem razmerju stoji človek do mišljenja? Naj bo,
če že moramo, priznajmo: človek je tu le zato, da bi nekaj drugega mislilo
namesto njega. Dalje, človek je kreatura, ki se mora, če naj sploh zaobsta-
ne, podvreči jeziku nečesa drugega, nenjegovega: jeziku abstraktnih, ob-
čih in formalnih miselnih določil. To pomeni, da je bilo človeško govo-
rilo, brž ko je spregovorilo, že podvrženo dejanskosti pojmovnega, ne da
bi to hotelo ali sploh vedelo.6 V zvezi s tem se je moč opreti na neki dovolj
ilustrativni pasus Heglovega Predgovora k Znanosti Logike:
vi, votlini ali na samotnem otoku? Nazadnje, kdo ali kaj je bitje diskurza? Bitje, ki biva izključno v
mediju simbolne govorice? – Bralca opozarjamo, da so odgovori, ki jih tukaj podajamo, v neposre-
dnem navzkrižju s predpostavkami aktualne pedagoške stroke. Za slednjo pa je, kot rečeno, v prvi vr-
sti značilno, da si tovrstnih vprašanj – centralnih vprašanj pedagoškega polja – ne zastavlja, oziroma,
da se jim izogne, rabeč pravljico novega in drugačnega: novega in drugačnega sveta, nove in drugač-
ne družbe, novega in drugačnega znanja, novih in drugačnih (z)možnostih, nove in drugačne vzgo-
je, nove in drugačne šole, novega in drugačnega učenja, novega in drugačnega izobraževanja.
6 Rečeno v terminih lacanovske psihoanalize, gre za človekovo vnaprejšnjo umeščenost v polje Dru-
gega, Drugega govorice, Drugega univerzalnega diskurza: »Prva razsežnost [Drugega]: vselej lah-
ko govorimo le tako, da se naslanjamo na polje govorice kot polje Drugega, govorica je tradirana in
konstituirana, že ko začnemo govoriti, naložena nam je, vsiljena /.../. Konstituirana je ne le kot sku-
čeni smešnici: duhovitost takšnih označb tiči v dejstvu, da jim uspeva v
isti sapi imenovati in obenem performativno prikazati, s čim se tukajšnji
človek – to zdaj govoreče, to zdaj beroče, skratka, to diskurzivno bivajoče
– rad identificira. Dejansko, tukajšnjemu se rado domišlja – govorimo iz
izkustva –, da je on tisti, ki ve, da je on avtor mišljenja. Še več, da je on av-
tor logike (in) govora. Da sta jezik in tehnika le sredstvi v službi njegove
komunikacije in samorealizacije. Ta narcisoidni umislek je, mimogrede
rečeno, obče mesto aktualnega izobraževalnega diskurza in predstavlja
netematizirani temelj vseh mogočih – sicer medsebojno zelo raznovr-
stnih – oblik advokature najnovejših izobraževalnih smernic (od diskur-
za pedagoške stroke in izobraževalne politike tja do popularne kulture
in ekonomskega, menedžerskega ali marketinškega diskurza). Za povrh
ga je najti celo v tistih pristopih, ki skušajo biti kritični in ki se deklara-
tivno distancirajo od tendenc dominantnega diskurza; med obstoječimi
kritikami sodobnih izobraževalnih trendov je, denimo, le stežka moč
naleteti na takšno, ki bi se obesila na naslednjo neumnost (citat je zgolj
ilustracija, tako rekoč vseeno je, od kod prihaja): »Ljudje sami so vodil-
ni dejavniki družb znanja. V človekovi moči je, da ustvarja in uporablja
znanje učinkovito in pametno, na nenehno spreminjajočih se podlagah,
to pa je tisto, kar največ šteje.« (Komisija Evropske skupnosti, 2000: 7)
Skratka, identifikacija z avtorjem, z ustvarjalcem in posedovalcem
hvalevrednih reči, to človeka veseli, to ga osrečuje: človek hoče imeti
stvar, hoče biti avtor. Kako pa je v resnici? Kakšna je resnica o avtorstvu
jezika in tehnike? V kakšnem razmerju stoji človek do mišljenja? Naj bo,
če že moramo, priznajmo: človek je tu le zato, da bi nekaj drugega mislilo
namesto njega. Dalje, človek je kreatura, ki se mora, če naj sploh zaobsta-
ne, podvreči jeziku nečesa drugega, nenjegovega: jeziku abstraktnih, ob-
čih in formalnih miselnih določil. To pomeni, da je bilo človeško govo-
rilo, brž ko je spregovorilo, že podvrženo dejanskosti pojmovnega, ne da
bi to hotelo ali sploh vedelo.6 V zvezi s tem se je moč opreti na neki dovolj
ilustrativni pasus Heglovega Predgovora k Znanosti Logike:
vi, votlini ali na samotnem otoku? Nazadnje, kdo ali kaj je bitje diskurza? Bitje, ki biva izključno v
mediju simbolne govorice? – Bralca opozarjamo, da so odgovori, ki jih tukaj podajamo, v neposre-
dnem navzkrižju s predpostavkami aktualne pedagoške stroke. Za slednjo pa je, kot rečeno, v prvi vr-
sti značilno, da si tovrstnih vprašanj – centralnih vprašanj pedagoškega polja – ne zastavlja, oziroma,
da se jim izogne, rabeč pravljico novega in drugačnega: novega in drugačnega sveta, nove in drugač-
ne družbe, novega in drugačnega znanja, novih in drugačnih (z)možnostih, nove in drugačne vzgo-
je, nove in drugačne šole, novega in drugačnega učenja, novega in drugačnega izobraževanja.
6 Rečeno v terminih lacanovske psihoanalize, gre za človekovo vnaprejšnjo umeščenost v polje Dru-
gega, Drugega govorice, Drugega univerzalnega diskurza: »Prva razsežnost [Drugega]: vselej lah-
ko govorimo le tako, da se naslanjamo na polje govorice kot polje Drugega, govorica je tradirana in
konstituirana, že ko začnemo govoriti, naložena nam je, vsiljena /.../. Konstituirana je ne le kot sku-
