Page 20 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 20
Drugo pedagoškega diskurza
beseda, tako kot abstrakten in skorajda tudi mišljenje, je beseda pred ka-
tero vsakdo pobegne bolj ali manj tako kot pred kom kužnim.« (Hegel,
1983: 82) A ne gre le za Hegla, v čigar peresu je moč vselej prepoznati av-
torja specifično modernega filozofskega sleparstva. Zlahka bi bilo moč
začeti v antiki in se opreti na kak bolj ali manj naključno izbrani pa-
sus Platonovih dialogov. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, kako re-
agira Sokratov tipični sogovornik, navadno gostobesedni sofist, brž ko
ga Sokrat prične nadlegovati z vprašanji po kajstvu: bodisi pobriše bodisi
otrpne, blokiran, brez možnosti odgovora. V vsakem primeru gobezdalo
obnemore: gre za nekaj, česar ne more prenesti.3 Glede nenaklonjenosti
pojmu konec koncev sploh ni treba zaupati Filozofu: pisec in bralec lah-
ko sama kadarkoli preverita, koliko sta pripravljena misliti (kajstvo), in
se po tej poti dokopljeta do lastnih dokazov, mar ne.
Skratka, odpora do mišljenja in, toliko bolj, do resnice lastnega poj-
ma nikakor ni moč reducirati na kako posebno obdobje materialne ali
duhovne zgodovine človeštva. Razglašanje, ki predpostavlja, da je nekoč
obstajalo neko zelo partikularno in, posledično, zgodovinsko zamejlji-
vo obdobje obsedenosti z metafiziko, zaslepljenosti z metafizičnimi re-
snicami ipd., je, milo rečeno, floskula, ki je zavoljo utajevanja očitnega že
sama po sebi dovolj zgovorna (zastran lastne metafizične zaslepljenosti).
Če naj kratki rezime človeškega odpora do mišljenja sklenemo z
vprašanjem, kako se izpostavljeni vedenjski vzorec tiče aktualne peda-
goške stroke, lahko anticipiramo naslednje. Prvič, aktualna pedagoška
stroka prav gotovo ne misli: ne misli predmeta pedagogike. Najprej in
predvsem hoče dobro. Ne da bi se kdaj resnično vprašala, kaj pomeni
njen predmet (oziroma pojmi, s katerimi operira) – kaj pomeni učenje,
kaj znanje, kaj ustvarjalnost, inovativnost in zmožnost, kaj oblikovanje
subjektivnosti, kakšni so pogoji vzpostavitve samostojne osebnosti itd.
–, se zateka k svojim izmislitvenim zmožnostim in neprenehoma snu-
je nove in nove izobraževalne koncepte, še bolj »drugačne«, še bolj ino-
vativne, še prijaznejše in še bolj presežne: koncepte brez meja. Za pojme
kot so »učeči se posameznik«, »učeča se organizacija«, »učeča se druž-
3 Vzemimo primer Menona: »Moj Sokrat, že preden sem te srečal, sem slišal o tebi, da (ne počneš) nič
drugega, kot da sam prihajaš v zadrego in vanjo spravljaš druge. Zdi se mi, da zdaj tudi mene skušaš
začarati in me zastrupljaš ter naravnost želiš uročiti, da bi me povsem prevzela zadrega. In – če naj se
malo pošalim – kar zadeva tvoj videz in tudi drugo, si videti tako nadvse podoben tistemu ploščate-
mu morskemu skatu, da bi te lahko zamenjal z njim. Tudi ta namreč spravi v otrplost vsakega, ki se
mu kadarkoli približa in se ga dotakne – in zdi se mi, da si mi tudi ti zdaj storil nekaj podobnega. Kajti
v duši in ustih sem resnično otrpnil in nimam ti kaj odgovoriti. Čeprav sem neštetokrat izrekel nad-
vse številne govore o kreposti, celo pred mnogimi ljudmi, in kot se mi je zdelo, celo prav dobro, zdaj
ne znam povedati niti tega, kaj [krepost] sploh je.« (Platon, Menon, 2006, 80a–80c: 895)
beseda, tako kot abstrakten in skorajda tudi mišljenje, je beseda pred ka-
tero vsakdo pobegne bolj ali manj tako kot pred kom kužnim.« (Hegel,
1983: 82) A ne gre le za Hegla, v čigar peresu je moč vselej prepoznati av-
torja specifično modernega filozofskega sleparstva. Zlahka bi bilo moč
začeti v antiki in se opreti na kak bolj ali manj naključno izbrani pa-
sus Platonovih dialogov. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, kako re-
agira Sokratov tipični sogovornik, navadno gostobesedni sofist, brž ko
ga Sokrat prične nadlegovati z vprašanji po kajstvu: bodisi pobriše bodisi
otrpne, blokiran, brez možnosti odgovora. V vsakem primeru gobezdalo
obnemore: gre za nekaj, česar ne more prenesti.3 Glede nenaklonjenosti
pojmu konec koncev sploh ni treba zaupati Filozofu: pisec in bralec lah-
ko sama kadarkoli preverita, koliko sta pripravljena misliti (kajstvo), in
se po tej poti dokopljeta do lastnih dokazov, mar ne.
Skratka, odpora do mišljenja in, toliko bolj, do resnice lastnega poj-
ma nikakor ni moč reducirati na kako posebno obdobje materialne ali
duhovne zgodovine človeštva. Razglašanje, ki predpostavlja, da je nekoč
obstajalo neko zelo partikularno in, posledično, zgodovinsko zamejlji-
vo obdobje obsedenosti z metafiziko, zaslepljenosti z metafizičnimi re-
snicami ipd., je, milo rečeno, floskula, ki je zavoljo utajevanja očitnega že
sama po sebi dovolj zgovorna (zastran lastne metafizične zaslepljenosti).
Če naj kratki rezime človeškega odpora do mišljenja sklenemo z
vprašanjem, kako se izpostavljeni vedenjski vzorec tiče aktualne peda-
goške stroke, lahko anticipiramo naslednje. Prvič, aktualna pedagoška
stroka prav gotovo ne misli: ne misli predmeta pedagogike. Najprej in
predvsem hoče dobro. Ne da bi se kdaj resnično vprašala, kaj pomeni
njen predmet (oziroma pojmi, s katerimi operira) – kaj pomeni učenje,
kaj znanje, kaj ustvarjalnost, inovativnost in zmožnost, kaj oblikovanje
subjektivnosti, kakšni so pogoji vzpostavitve samostojne osebnosti itd.
–, se zateka k svojim izmislitvenim zmožnostim in neprenehoma snu-
je nove in nove izobraževalne koncepte, še bolj »drugačne«, še bolj ino-
vativne, še prijaznejše in še bolj presežne: koncepte brez meja. Za pojme
kot so »učeči se posameznik«, »učeča se organizacija«, »učeča se druž-
3 Vzemimo primer Menona: »Moj Sokrat, že preden sem te srečal, sem slišal o tebi, da (ne počneš) nič
drugega, kot da sam prihajaš v zadrego in vanjo spravljaš druge. Zdi se mi, da zdaj tudi mene skušaš
začarati in me zastrupljaš ter naravnost želiš uročiti, da bi me povsem prevzela zadrega. In – če naj se
malo pošalim – kar zadeva tvoj videz in tudi drugo, si videti tako nadvse podoben tistemu ploščate-
mu morskemu skatu, da bi te lahko zamenjal z njim. Tudi ta namreč spravi v otrplost vsakega, ki se
mu kadarkoli približa in se ga dotakne – in zdi se mi, da si mi tudi ti zdaj storil nekaj podobnega. Kajti
v duši in ustih sem resnično otrpnil in nimam ti kaj odgovoriti. Čeprav sem neštetokrat izrekel nad-
vse številne govore o kreposti, celo pred mnogimi ljudmi, in kot se mi je zdelo, celo prav dobro, zdaj
ne znam povedati niti tega, kaj [krepost] sploh je.« (Platon, Menon, 2006, 80a–80c: 895)
