Page 236 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 236
Drugo pedagoškega diskurza
Tisto bolj ključno pri celotnem podvigu pa je bila težnja po prilago-
dljivosti in kreativnosti, s katero naj bi proletarsko gibanje (re)konstru-
iralo sovjetsko državo. Po poti funkcionalističnega delovanja bi tedanjo
parolo lahko formulirali na sledeč način: proletarci, kreirajte, organizi-
rajte, izobražujte (se), vendar učinkovito/hitro/mudi se/ni časa.17 Pri tem
je bil model vsekakor sovjetski intelektualni revolucionar, posameznik,
čigar sposobnosti so bile obenem prilagojene partikularnim zahtevam,
podkrepljene s strokovnim znanjem in univerzalno aplikabilne na dru-
ge družbene sfere. Debata o usodi intelektualcev je bila resnično usodna,
saj čez noč »biti intelektualec ni bila več pravica, temveč podeljen pri-
vilegij« (Milner, 1984: 119), vselej priročen, vendar tudi enostavno za-
vrgljiv.
Opisani dogodki so znova pripeljali na plan vprašanje posedovanja
vednosti, a tokrat ni bilo več tretje opcije; komunisti so bili dokončno
primorani izobraziti lastne kadre. Geslo, ki ga je populariziral film Veseli
fantje (Vesyolye rebyata), »Ko naša država zahteva, da postanemo heroji,
tedaj lahko vsakdo postane heroj«, je dobilo zdaj svojo dovršeno obliko:
»Ko naša država zahteva, da postanemo intelektualci, tedaj lahko vsak-
do postane intelektualec.« Ta maksima je zahtevala nadaljnje prilago-
ditve: če želimo zgraditi prihodnost sovjetskega življenja, moramo »za-
gospodariti znanosti« in si pridobiti vednost, za kar je potreben potrpe-
žljiv in vztrajen študij – Leninovo reklo Učiti se, učiti se, učiti se ni bil več
samo ideal, temveč je postal neizogibna obveza. Z obvladanjem tehnolo-
gije je samo boljševiško-proletarsko ljudstvo postalo strokovnjaki-inte-
lektualci. Kakšno vlogo in značaj bo imel novi intelektualec, ni bilo več
pod vprašajem, saj je tudi tu obveljal socialni minimum, torej razredna
pripadnost in izobraženost. Za intelektualno delovanje se tako niso več
odločali le maloštevilni navdušenci nad javnim umovanjem, saj je posta-
la to univerzalna zahteva (človekova dolžnost je dovrševati druge ljudi),
na kateri je stal ali padel celoten modernistični projekt dovrševanja bi-
stva človeka.
Kakšno vlogo ima potemtakem še lahko intelektualec, če se mu od-
vzame privilegirano značilnost, ki ga definira, tj. spretnost posedovanja
in razširjanja vednosti? Še poslednjič se vrnimo k Fichtejevi logiki: tu
17 Kot pokaže v svoji knjigi O skoposti Mladen Dolar (2010), je v teoloških razpravah intelektualec sedel
zelo blizu oderuha. Slednji je imel privilegirano sposobnost, da je izigral čas, časovno razliko med
posojilom in vračilom je izkoristil kot presežno vrednost, obresti creatio ex nihilo. Do svojega bistva je
prišel s stranskim produktom, ki si ga po definiciji ne bi smel lastiti. Podobno stori intelektualec, ki
posreduje med javnim in zasebnim, ter izkoristi njun presežni moment, vednost. Če je oderuh tisti,
ki si od občosti/Boga prisvoji/odtuji čas, potem je intelektualec analogno odtujil občosti/Bogu ve-
dnost, ki jo ponuja dalje in zahteva zanjo oblast.
Tisto bolj ključno pri celotnem podvigu pa je bila težnja po prilago-
dljivosti in kreativnosti, s katero naj bi proletarsko gibanje (re)konstru-
iralo sovjetsko državo. Po poti funkcionalističnega delovanja bi tedanjo
parolo lahko formulirali na sledeč način: proletarci, kreirajte, organizi-
rajte, izobražujte (se), vendar učinkovito/hitro/mudi se/ni časa.17 Pri tem
je bil model vsekakor sovjetski intelektualni revolucionar, posameznik,
čigar sposobnosti so bile obenem prilagojene partikularnim zahtevam,
podkrepljene s strokovnim znanjem in univerzalno aplikabilne na dru-
ge družbene sfere. Debata o usodi intelektualcev je bila resnično usodna,
saj čez noč »biti intelektualec ni bila več pravica, temveč podeljen pri-
vilegij« (Milner, 1984: 119), vselej priročen, vendar tudi enostavno za-
vrgljiv.
Opisani dogodki so znova pripeljali na plan vprašanje posedovanja
vednosti, a tokrat ni bilo več tretje opcije; komunisti so bili dokončno
primorani izobraziti lastne kadre. Geslo, ki ga je populariziral film Veseli
fantje (Vesyolye rebyata), »Ko naša država zahteva, da postanemo heroji,
tedaj lahko vsakdo postane heroj«, je dobilo zdaj svojo dovršeno obliko:
»Ko naša država zahteva, da postanemo intelektualci, tedaj lahko vsak-
do postane intelektualec.« Ta maksima je zahtevala nadaljnje prilago-
ditve: če želimo zgraditi prihodnost sovjetskega življenja, moramo »za-
gospodariti znanosti« in si pridobiti vednost, za kar je potreben potrpe-
žljiv in vztrajen študij – Leninovo reklo Učiti se, učiti se, učiti se ni bil več
samo ideal, temveč je postal neizogibna obveza. Z obvladanjem tehnolo-
gije je samo boljševiško-proletarsko ljudstvo postalo strokovnjaki-inte-
lektualci. Kakšno vlogo in značaj bo imel novi intelektualec, ni bilo več
pod vprašajem, saj je tudi tu obveljal socialni minimum, torej razredna
pripadnost in izobraženost. Za intelektualno delovanje se tako niso več
odločali le maloštevilni navdušenci nad javnim umovanjem, saj je posta-
la to univerzalna zahteva (človekova dolžnost je dovrševati druge ljudi),
na kateri je stal ali padel celoten modernistični projekt dovrševanja bi-
stva človeka.
Kakšno vlogo ima potemtakem še lahko intelektualec, če se mu od-
vzame privilegirano značilnost, ki ga definira, tj. spretnost posedovanja
in razširjanja vednosti? Še poslednjič se vrnimo k Fichtejevi logiki: tu
17 Kot pokaže v svoji knjigi O skoposti Mladen Dolar (2010), je v teoloških razpravah intelektualec sedel
zelo blizu oderuha. Slednji je imel privilegirano sposobnost, da je izigral čas, časovno razliko med
posojilom in vračilom je izkoristil kot presežno vrednost, obresti creatio ex nihilo. Do svojega bistva je
prišel s stranskim produktom, ki si ga po definiciji ne bi smel lastiti. Podobno stori intelektualec, ki
posreduje med javnim in zasebnim, ter izkoristi njun presežni moment, vednost. Če je oderuh tisti,
ki si od občosti/Boga prisvoji/odtuji čas, potem je intelektualec analogno odtujil občosti/Bogu ve-
dnost, ki jo ponuja dalje in zahteva zanjo oblast.
